Zimsko sezono sem začel takoj, ko se je v hribih prvič pojavil sneg s prečenjem bolj ali manj kopih Zeleniških špic (25. oktober). Snega je bilo več šele na poti mimo Planjave proti Kamniškemu sedlu, kjer sem sestopil in tudi precej gazil.
Na zimsko plezanje sem se nato začel pripravljati s tulanjem, med drugim tudi na PZS taboru v Znojilah in Dolu pri Hrastniku.
V prvo zimsko smer smo se podali 14. novembra z Ano in Štulijem. V četrtek zvečer smo se pripeljali do izhodišča. Naslednji dan pa smo splezali Couloir dell'H v Monte nero (WI3 M3+ 400m).
Smer smo preplezali večinoma nenavezani, saj je bil sneg dobro predelan, vmesen led pa ne prestrm. Zgoraj smo zavili v levo varianto, saj nam je bližna naveza povedala, da je baje težja. Na koncu kuloarja smo potulali ven po levi ter nato do vrha grebena. Tam sem preostala člana naveze prepričal, da vzpon nadaljujemo po grebenu proti Cimi Presanelli. Do lažjega sveta nas je ločil en zelo lep raztežaj tulanja po nekakšnih radiatorjih. Nato smo se povzpeli še na vrh Presanelle ter sestopili ravno dovolj hitro, da nismo potrebovali čelk. Tako smo se še isti dan odpeljali nazaj v Ljubljano.
V smeri
Na vrhu smeri
Proti vrhu Persanelle
Razgleden sestop
Tale balvan sem si ogledal že na poti navzgor (Foto: Štuli)
Nato je v slovenijo prišla nova pošiljka svežega snega.
Zelo sem si v želel preplezati kakšno zimsko smer v naših hribih, idealno eno, ki sem jih že plezal poleti in je poleg tega še navrtana. Za to se je zdela dobra izbira Pocarska smer v Vzhodni steni Grebenca nad Vršičem. Skala ni pretirano lepa, smer lahka, kratka in ima kratek dostop. No, tako je vsaj poleti. V smer smo se 22. novembra podali z Ano in Pintijem. Zaradi novega snega in nizih temperatur je bil že dostop težji od pričakovanj. Na Vršiču je kazalo -10 in precej je pihalo. Kljub temu, da je smer navrtana smo imeli sabo frende in kline, ki so prišli zelo prav. Meni se je zdelo plezanje zelo zaninimivo, predvsem v tretjem raztežaju. Za Pintija je bil to seveda sprehod, bil mnenja, da bi bilo bolj zanimivo, če smer ne bi bila navrtana.
Naslednji dan sva se z Galjo (AO Tržič) podala na greben Na možeh nad Zelenico. Za turo sva se menila že prej, vendar sem slišal, da je v kopnih razmerah greben zelo enostaven in se mi zato ni zdel tako zanimiv. Nov sneg je to takoj spremenil. Poleg tega pa sem prejšno zimo že obračal pred prvim težjim delom - kopno plato, pod katero je na borovcih prikladno urejen abzajl štant. Tokrat se mi je plata zdela bistveno bolj položna. Zaradi nepredelanega snega sva se varovala bolj ali manj ves čas, kar je sicer kratek greben spremenilo v pravo dogodivščino. Potrebno je bilo tudi nekaj iznajdlivosti pri postavanju varovanja.
Greben od daleč
Kar zanimivo plezanje
Tam nekje se baje skriva tudi svedrovec
Prihodnji vikend smo se z Ano, Pintijem, Rokom ter Janom odpravili do Shuadolnika. Zaradi slabih razmer sva s Pintijem izbrala lažjo, Kranjsko smer. Najtežji del se je pojavil še pred začetkom smeri in sicer izstop iz grape na dostopu. Ana, Jan in Rok so plezali Najlon kratko v Kalski gori.
Izstop iz grape
Proti koncu smeri
Sestop
Nato smo se 5. decembra s Štulijem, Ano in Pintijem za podaljšan vikend odpravili v Dolomite plezat led.
Prvi dan smo že mislili, da ledu ne bo, vendar smo vseeno splezali Hypercoldai (WI4 150m) na Torre Coldai. Slap se nam je zdel lažji od ocene in tudi ne tako lep kot so obljubljali opisi.
V soboto smo želeli malce manj dostopa (no, vsaj nekateri), zato smo se na Rosengarten zapeljali z gondolo. Tam sva s Štulijem za ogrevanje splezala Cascatone (WI3+ 100m) ter nato še bistveno lepši Senza nome (WI4 100m) med slapom Cascatone in Coronella.
Najboljši raztežaj ta dan
Veselje, ker smo ulovili gondolo
Najbolje smo prihranili za konec, v nedeljo smo plezali v Colfoscu, kjer sva s Štulijem splezala Ljutano (WI4 100m) ter Spada di Damocle (WI4+ 140m). Tako sva s z vsemi slapovi, potrebnimi za alpinista, opravila v enem podaljšanem vikendu.
Pinti in Ana v slapu na desni
Kaj dela človek v sivo-modri pod svečo verjetno ni nikomur jasno
Razgledi (Foto: Pinti)
Po teh vzponih sem se čutil pripravljenega na kakšno zimsko hribovsko smer. Prejšno zimo sta Rok in Ana preplezala Kranjsko poč ter za to potrebovala 8ur. Enaindvajsetega decembra sva z Žigatom želela skrajšati ta čas. Smer je bila precej zasnežena, sneg pa je bil predelan le prvih 10 metrov. Vsi raztežaji so precej plezalni, gre pa kar počasi, ko želiš namestiti varovanje skoraj vsak meter. Ko sva prišla do vmesnega grebenčka v zgornjem delu smeri je že izgledalo, da bo vrhnji kamin kopen, zato sem že skoraj snel dereze. Na srečo jih nisem, saj se je po nekaj metrih prečke v kaminu spet pojavil sneg. Za celotno smer sva potrebovala 7ur in 45min (yay) ter izplezala še pred temo, česar pa ne morem reči za trojno navezo za nama (verjetno so abzajlali?).
Žiga v tretjem raztžaju
Ker sem bil nad smermi nad Vršičem do sedaj zelo navdušen sem želel splezati še kakšno.
Tako sva se 28. 12. z Urško odločila poskusit splezat Severni raz Male Mojstrovke. V kolikor ne bo šlo bova pač abzajlala, stena je nizka in sidrišča so baje navrtana. Smer sem plezal prvič, jo je pa Urška poleti že dvakrat, kar je pomagalo pri orientaciji. Navrtanih sidrišč sem našel približno polovico, saj so bila večinoma skrita pod snegom. Je pa v smeri nekaj svedrovcev.
Tehnično najtežji je verjetno prvi raztežaj (vedno je najtežji prvi raztežaj). V drugem raztežaju je bilo nekaj predelanega snega, ki je bil zelo dobrodošel, saj je v celem raztežaju za varovanje na voljo le en klin. Na tretjem štantu sva prišla do stika z grapo na levi strani (verjetno Smer po kaminih) kjer sva se odločila da nadaljujeva kar po razu. Plezanje je bilo zelo pestro, vmes se najde izpostavljena prečka, kratki grebenčki in nekaj strmega plezanja. Skala je solidna, tako, da se je večinoma možno varovati s frendi. Vmesni svedrovci pa so seveda zelo dobrodošli. V zadnjem težjem raztežaju je bilo potrebno malce verjeti, da se bodo prikazali prehodi, stena je morda celo malce previsna. Raztežaj se konča ob stiku z grapo na levi. Počasi naju je že začela loviti noč. Na srečo se ravno tam odcepi levi izstop, ki te po krajši grapi in snežičih pripelje do roba stene nekam na Hanzovo pot. Vrhunska smer.
Detajl prvega raztežaja (Foto: Urška)
A tle gor je treba? Sej bo šlo (Foto: Urška)
Urška v zadnjem težkem raztežaju
Skala prej...
...in potem
Izstop
Predzadnji dan leta sva z Rokom odšla na Jezersko. Najprej sva preverila stanje Sinjega slapu, ki ga spodaj ni bilo nič, nato Teranove, ki je zgledala precej kopno ter se na koncu odločila za grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. V tej grapi sva lani z Ano že obračala, ustavil naju je kopen šodrast skok (no, vseeno sva poskusila splezat in potem abzajlala na rogelj). Tokrat sva se skoka z Rokom lotila po desni, kjer je strmejši a krajši. Preplezala sva ga s cepini a brez derez, saj bi bilo v primeru padca to bistveno bolj prijazno za gležnje. Nato sva nadaljevala po grapi mimo Ledinskega slapu ter proti levi. Tam sva se za dva raztežaja navezala. Višje sva preplezala še skok kjer je bilo ravno dovolj ledu za kartek ledni vijak, ki ga je Rok slučajno imel sabo. Po naslednjem raztežaju sva ugotovila, da sva verjetno nekje zgrešila pravo grapo, ki se nahaja bolj levo. Do lažjega sveta naju je ločil le en raztežaj strmega šodra z zelo slabim varovanjem. Nato sva prečila v pravo grapo ter nadaljevala proti vrhu. Počasi sva začela razmišljati, kje bova sestopila, saj se je bližala noč. Nakar je Rok opazil zajle Rudijeve vertikale, ki so nama prečile pot. Ker je bila ura pozna sva se odločila, da ne nadaljujeva do vrha. Tako sva v štajercu sestopila po Rudijevi vertikali ter nato do avta.
Kasneje sva ugotovila, da sva plezala podobno varianto, kot je opisana tukaj https://ao.rasica.org/news/events/13183/ le, da v bistveno slabših razmerah.
Začetno poplezavanje. Tukaj sva lani obrnila.
Olimpijska zajeda 1
Olimpijska zajeda 2
Runout
Proti vrhu celo nekaj ledu
Sestop v soju čelk
Zdej bi pa lahko bilo kej snega.