Začela sva v Val di Mellu. Na začetku je kazalo, da naju čakata dva tedna lepega vremena, tako da sva se odločila, da se počasi vplezava. Za prvo smer sva izbrala klasiko Oceano irrazionale, ki ima v starem vodničku s ferajna celo šampanjec. Jaz bi ji dala največ malo pivo. Že dostop po strmem gozdu ni ne vem kakšen užitek, pa tudi smer ni ne vem kaj. Prvi del je ok, čeprav sva že v prvih dveh raztežajih izkusila vse dobrote Val di Mella. Plate, mokre trave in še bolj mokre poči. Najbolj naju je razočaral zgornji del smeri, kjer sva se večinoma plazila čez trne in obešala po drevesih. Pa še abzajl sva zgrešila. Jaz sem imela že po eni smeri dovolj Val di Mella. Prisežem, da ni bila moja ideja, da tukaj začneva z dopustom.
Drugi dan sem šla Petra pozihrat v Lavorare con lentezza. Stena pride v senco šele popoldne, tako da sva lahko vstala malo kasneje in z dostopom začela šele pozno dopoldne. Tudi ta dostop ni razočaral. Pod smerjo sem bila jaz že tako živčna, da sploh nisem bila več razpoložena za plezanje v vodstvu. Prvi cug sem bila še malo na trnih, potem pa je na srečo tudi meni steklo, na top rope seveda. Peter je vse raztežaje zlezel prosto in na pogled, jaz pa na flash kot druga, tako da sva imela kar brezhiben vzpon. Smer je bila obema zelo všeč, saj z izjemo zadnjega raztežaja cela linija poteka po zelo lepih počeh. Ker skoraj celo smer lahko jammaš, brez rokavičk jaz ne bi šla v to smer. Detajl se nama je zdel hard, ampak fer za oceno. Štanti so vsi navrtani, prav tako abzajl pista.
Naslednji dan sva izkoristila za kofetkanje, polnjenje naprav, ki so nama še preostale, in dostop v 4-5 ur oddaljeni Val Torrone, kjer sva prespala v bivaku Manzi Pirotta. Bivak je neverjetno urejen in čist, jogiji pa zelo udobni (še posebej aloe vera). Zunaj je v šotoru spala še družinica iz Trsta, drugače sva bila pa v bivaku čisto sama.
Naslednji dan sva plezala smer Taldo Nusdeo v Picco Luigi Amedeo. Meni je bila to verjetno najlepša in najbolj uživaška smer celih počitnic. Smer ima dobro skalo, logične prehode, je dobro opremljena in nasploh zelo fajn. Jaz sem dobila prvi 6c, ki se je izkazal za precej težkega. Zgleda kot layback, ampak v bistvu je za jammat. Tako me je navilo, da celo streho nisem uspela dat noter nobenega varovanja, kar je pomenilo, da sem na vsakem gibu kričala in cvilila, dokler nisem končno prišla do victory šalce na robu nosa. Peter je dobil zgornji 6c po značilnem kaminu, kjer je detajl v bistvu priti do kamina, potem pa le ta sploh ni strašen, ampak prav kul. Celotna tura je bila zelo plaisir in bi jo z veseljem še kdaj ponovila, škoda da sva prešvoh za še kakšno smer v tej steni.
V naslednjih dneh so se temperature vztrajno dvigale, s tem pa so se začele tudi popoldanske oziroma bolj večerne nevihte, ki so nama prekrižale načrte za vzpon na Pizzo Cengalo. Bo že počakal do naslednjič. Nekaj časa sva še vztrajala in čakala, da se napoved izboljša, v nedeljo pa sva imela dovolj, saj naju je dež presenetil že ob desetih zjutraj. Po večerji sva se med odločanjem kako naprej skoraj skregala in se na koncu odločila, da je najbolje, da čim prej pobegneva iz Val di Mella. V Val di Mellu sem se naučila, da se ne smem ozirat nazaj. Kar je je. Gremo naprej.
Pa sva šla naprej, v Dolomite. Prvi dan sva frikala v Val Gares. Ko sva končno dojela, da sva dejansko ponesreči zašla v Palle, sva se odločila, da morava it še kaj v hribe. Na žalost so bile tudi v Dolomitih vsak dan popoldne napovedane nevihte. V teh Pallah pa so vse smeri ali zelo dolge ali pa imajo zelo dolg dostop in sestop, tako da sva imela kar težave z izbiro naslednje smeri. Odločila sva se za smer Time to fly v Cimi del Coro. Pri izbiri nisva upoštevala dejstva, da je avtor smeri tudi avtor vodnička in da iz tega razloga opisu smeri v vodničku ni za zaupati. Naju je izučilo.
Zjutraj sva se zbudila ob treh!? in se zapeljala do parkirišča za Rifugio Treviso. Parkomat je spodaj na razcepu pri bajti, na dejanskem parkingu ga ni!!! Na dostopu sva imela sprejemljiv tempo, tako da sva bila v dveh urah in pol že pod steno, čeprav sva šla namesto po markirani poti po brezpotju, ker sva se zaklenila iz telefona za pol ure in nisva imela dostopa do mapy-ja. Začetek smeri je nerealno podrt, ampak na srečo navrtan. Že drugi raztežaj je podrtija z oceno VII+, ki jo je Peter opisal kot "korenina s svedri". Najtežji raztežaj je 45 metrska VIII. V prvih 30 metrih ni enega grifa, ki bi se dejansko držal stene. Še dobro da sem šla prej lulat, ker pomojem drugače ne bi zlezla, vsak gram šteje. Ena od šalc je mene zdržala, Petra, ki ima par kil več, pa ni več spustila čez. Grozen raztežaj, še dobro, da je navrtan. Zmotila naju je še ena stvar. Zakaj delamo fejk skalna ušesa? Kaj je prednost tega pred svedrom? Starih prusikov v smeri se sploh ne da zamenjat, ker so speljani čez zavrtana umetna skalna ušesa. Ok, nima veze. Od detajla naprej je smer čist huda. Pred zadnjim raztežajem sva pobegnila desno ven po polici do normalke. Medtem ko je Peter razmišljal ali bi šla do vrha ali ne, je malo močneje zagrmelo, tako da sva se posrala in končala z vzponom brez zadnje VI+. Itak je malo brezvezna smer, koga briga. Brez oziranja!
Zadnji dan nisva mislila zgodaj vstajat, tako da sva se odločila za dostop z žičnico (20 evrov/osebo) do nižje ležeče stene Mulaz della Rosetta. Plezala sva navrtano smer Herbe alpine oziroma Gorsko rožo. Smer je super, zelo plaisir, kar ni plaisir pa je nevihta, ki naju je ujela dva raztežaja pod vrhom. V zadnjem raztežaju sem se počutila kot tisti Japonci, ki plezajo po slapovih. Še dobro, da je šel to Peter v vodstvu. Na vrhu smeri je seveda posijalo sonce. Huda smer, je pa naporno plezat previsne sedmice z nahrbtnikom.
Šele zdaj, ko to pišem, vidim kako fino sva se v bistvu imela. Mogoče pa včasih ni tako slabo, če se malo ozreš nazaj
P.S. Če koga zanima še kakšna dodatna slika ali ocene vseh kavarn in gostiln, ki sva jih obiskala na dopustu, pa lahko prečekira še moj blog.