Po počitnicah v Italiji je končno prišel čas še za slovenske hribe. Avgust sem čisto po naključju posvetila plezanju spominskih smeri, na koncu pa mi je uspelo izpeljati še izpitno turo za skalnega plezalca, hvala Neda.
13. avgusta sva z Evo plezali Peternelovo smer v Triglavu. Obe sva se strinjali, da je Helba lepša, bolj plezljiva, ampak malenkost težja. Ker sva bili na Gorenjskem turncu šele okoli treh, sva namesto po Srpu do vrha nadaljevali čez Ladjo. Jaz sem Ladjo plezala šele prvič, tako da mi ni bilo hudega, Eva se pa tudi ni pritoževala. Ko sva se osvobodili časovnega pritiska, sva postali še preveč sproščeni, tako da sva sestopali celo večnost. Glede na to, da sva bili nazaj pri avtu ob smešno pozni uri, mislim, da sva se pravilno odločili, ko sva namesto Srpa izbrali Ladjo.
Dva dni kasneje sva s Petrom plezala Tempelj skrivnosti v Ojstrici. Kakšna lepa smer! Ena redkih smeri v slovenskih hribih, ki bi jo z veseljem šla še enkrat. Cela smer gre po dobri skali čez logične prehode pa še zelo dobro je opremljena s številnimi dobro zabitimi novimi klini. Petru se je zdelo, da je klinov celo preveč, ampak on ni par dni prej plezal Peternelove, tako da nima pojma kaj je to preveč klinov. Na detajlu je en malo nepotreben sveder, ki sva ga vseeno z veseljem vpela. Po preplezani smeri sva se sprehodila še do vrha Ojstrice, da sem jaz lahko odkljukala še enega od velikih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp.
Par dni kasneje, 19. avgusta, sem spet plezala v Ojstrici, tokrat z Evo. Kljub temu, da sva se dan prej mogoče malo predolgo zadržali v grif baru, sva se zelo samozavestno odločili za Nejčevo smer. Stena je bila presenetljivo suha kot poper, čeprav je bila cesta v dolini zjutraj še mokra. Jaz sem že v prvem raztežaju zajebala in prehitro zavila desno pod napačen previs, tako da sva do težkih raztežajev priplezali čisto prepočasi. S skupnimi močmi sva se prebili čez prvo sedmico, na detajlu pa se nama je dokončno zataknilo. Prva je poskusila Eva in kar konkretno padla tik nad polico. Na srečo je pred padcem že vpela urejeno sidrišče za spust, da ni padla na en sam star klin. Preden sem poskusila še jaz sva se premaknili na zgornje sidrišče. Šele ko sem začela s plezanjem, sem ugotovila, da če zdaj padem, bom padla enako kot Eva, ampak naravnost na štant (vmes je bil še en vprašljiv frend). Glede na to, da sva bili tako ali tako prepočasni, da bi splezali celo smer, sva se odločili, da je tveganje preveliko in se odločili za nadaljevanje po smeri Ogrin Omerza. Saj bi šli Zmaja, ampak ga je Eva plezala dva dni nazaj. Naslednjič bo šlo!
Tik pred rokom za oddajo poročila, mi je Neda pisala, če imam med tednom čas za izpitno turo. Vremenski bogovi so nama podarili par dni lepega vremena, tako da sem 27. avgusta v Dolgem hrbtu končno oddelala še izpitno turo za skalnega plezalca. Neda se je že skoraj na Jezerskem spomnila, da je doma pozabila pas, tako da sva se zapeljali nazaj v Ljubljano, kjer sva že skoraj obrnili proti Vežici. Želja po Dolgem hrbtu je bila prevelika, Neda je stopila na gas in ob sedmih sva bili že v Ravenski kočni. Še dobro, da sem med pripravo na turo čisto preveč pesimistično načrtovala časovnico ture. Smer Šimenc-Škarja sva preplezali v šestih dolgih raztežajih. Po dobrih štirih urah sva se že razvezali, potem pa še slabo uro poplezavali po šodru do vrha. Prost vzpon je pod vprašajem, saj sem jaz malo prekmalu štantala v zadnjem težkem raztežaju. Meni se je zdela zadnja plata zelo zelo težka, vsaj VIII, je pa res, da verjetno nisem našla najlažjega prehoda. Na srečo je bila v steni samo še ena naveza, ki je sestopila peš čez Mlinarsko sedlo, tako da sva brez težav lahko abzajlali nazaj do nahrbtnika pod steno.
