bednikove reportaže iz izletov
-
Gost
dons se je u talkeetno primajal se karli, tako da lahko sledi malo suhoparnega nakladanja:
1. Mont Frances (3400m), south west ridge (V 5.8 60st., 1200m), 11h camp to camp single push sestop po east ridge
2. poizkus v Cassinu, Denali 6194m, Cassin ridge (alaska 5 5.8 AI4, 2700m) poizkus do 1400m, single push camp to camp 52h
Po tem vzponu so se nase poti razsle, cundr je su dam, jst u podrocje RUth gorge, Karli je vztrajal na denaliju.
3. RUth Gorge, mont Barrile (3500m), Cobra pillar (VI 5.11 prezelj, 5.11a A0 Rok, 50st. 900m), single push camp to camp 27h, 6.p smeri
4. Denali (6194m), Cassin ridge (alaska 5 5.8 AI4, 2700m), solo single push camp to camp 53h, Matej Kladnik.
Vsaka cast karliju za MEGA dosezek!
bednik
1. Mont Frances (3400m), south west ridge (V 5.8 60st., 1200m), 11h camp to camp single push sestop po east ridge
2. poizkus v Cassinu, Denali 6194m, Cassin ridge (alaska 5 5.8 AI4, 2700m) poizkus do 1400m, single push camp to camp 52h
Po tem vzponu so se nase poti razsle, cundr je su dam, jst u podrocje RUth gorge, Karli je vztrajal na denaliju.
3. RUth Gorge, mont Barrile (3500m), Cobra pillar (VI 5.11 prezelj, 5.11a A0 Rok, 50st. 900m), single push camp to camp 27h, 6.p smeri
4. Denali (6194m), Cassin ridge (alaska 5 5.8 AI4, 2700m), solo single push camp to camp 53h, Matej Kladnik.
Vsaka cast karliju za MEGA dosezek!
bednik
-
Gost
sva se z jurckom (jurij hladnik iz Srednje Dobrave) malo potepala po Evropi. Ker sem dobil delo, sva mogla izlet ?al pred?asno zaklju?iti. Preplezala sva slede?e smeri:
Marmolada-Moderni ?asi: VII+ pp,np, dol?ine ve? kot 1000m
Civetta-Phillip-Flamm: prosto najte?je od vsega kar sva preplezala na izletu pp,rp dol?ine ve? kot 1100m
Monte Qualido (Vall di Mello)-Artemissia VII+ A1, dol?ine 800m
Vall di Mello-Obliga destra (VII+,pp, np)+Luna naschente (VII,pp, rok rp, jurcek, np) skupaj dol?ine 700m.
Vsem, ki vas ni bilo v mellu vam je lahko po?teno ?al!
pa lp
Marmolada-Moderni ?asi: VII+ pp,np, dol?ine ve? kot 1000m
Civetta-Phillip-Flamm: prosto najte?je od vsega kar sva preplezala na izletu pp,rp dol?ine ve? kot 1100m
Monte Qualido (Vall di Mello)-Artemissia VII+ A1, dol?ine 800m
Vall di Mello-Obliga destra (VII+,pp, np)+Luna naschente (VII,pp, rok rp, jurcek, np) skupaj dol?ine 700m.
Vsem, ki vas ni bilo v mellu vam je lahko po?teno ?al!
pa lp
1. januar 2007
Zbudim se. Miha na udobnem jogiju na moji levi še vedno sanja sanje pravičnega. Skrbi me koliko je ura. Pa ja ne bom zamudu že prvega vlaka! si govorim, medtem ko po kombiju mrzlično iščem telefon. Pa sej se spomnm, kako sm nastavu uro, pa ga dal pod glavo, da bom ja slišu zvonc, urejam precej razmetane spomine na trenutke, ko sem se po »burnem« in glasnem silvestrovanju vrnil v kombi. Na koncu pogledam še na tla, in lej ga zlomka, najdem telefon. Dobr, ura je 4 50, torej mam še deset minut časa, da pridem na postajo in najdem vlak. Pograbim potovalko in nahrbtnik ter stopim iz kombija. Spodrsne mi in le malo manjka, da ne padem. Leden dež, ki je padal ponoči, je cesto ovil v leden objem. Razmišljam, da mogoče ne bi bilo neumno nadeti derez. Ah, če je šlo na Weissmies, bo šlo pa tud čez Aosto!
Pred dnevi je Mihata in mene žičnica odložila pod vznožjem Weissmiesa, snežne kepe v švicarskih Alpah. Hoja proti vrhu po globokem snegu s krplji na nogah je bila pravi užitek. Bilo je tako drugače kot pred dnevi, ko sva lazila po mrzlih skalah v Taculu. Prav nič težko ni bilo. Uživala sva v razgledih in se vzpenjala po položnem ledeniku in kasneje po malo manj položnem snežnem pobočju. Miha, ki je tod hodil že poleti, je razlagal, da naju na vrhu tega pobočja čaka ogromna špaltna. Odlično, se vsaj štrika ne vlačva za brez veze! Kljub temu, da je to zimo v gorah snega bore malo, je bila špaltna povsem zalita in vrv je lahko ostala v nahrbtniku. Ponovno sva si nadela krplje in nadaljevala proti vrhu. Zadnjih 50 višinskih metrov sva po spihanem pobočju hodila spet brez krpljev. Na vrhu sva nekaj minut občudovala prečudovit razgled na Monte Roso in malo manj čudovit razgled na bližnji hrib, ki je bil najin cilj za naslednji dan.
Pa kaj a res rabm lest na najgrši hrib na svetu? Sej tle gre lahk tud sam! Lagginhorn res ni lep vrh. Grda, črna morenska gmota, posuta s snežnim poprhom. Silvestrska jutranja telovadba po posneženih in majavih balvanih mi res ni bila v užitek. Miha je hodil daleč spredaj in očitno z menoj ni delil mnenja o »lepoti hriba«. OK, do tjale še stisnem, pol pa če bo isto govno od snega dost, dol! Točko, kjer so se morale snežne razmere izboljšati, sem vsakič prestavil še malo višje in tako 200 metrov pod vrhom začel uživati v hoji po trdem snegu. Motil me je le veter in občutek samote. Miha je bil res hiter. Motivacija je v našem »športu« res ena od pomembnejših komponent. Na vrhu me je počakal, s kamero je celo posnel moje nerodno kobacanje v močnem vetru in za vedno ovekovečili »globoke« besede ob dosegu vrha. »Hvala, kurcu!« Moram priznati, da sem moral za ta hrib vložiti precej več, kot sem pričakoval. Ko sem se pred spodnjo postajo žičnice nastavljal žgočemu soncu in čakal, da bo Miha izza ovinka pripeljal svoj dom, sem bil precej bolj zadovoljen s seboj, kot bi pričakoval po taki »tehnično nezahtevni hoji po kepah«.
Hitim kolikor mi dopuščajo razmere. Kljub temu imam, ko dosežem postajo, le še nekaj minut rezerve. Ne vem zakaj, a včeraj sem naivno pričakoval, da bo danes, tako rekoč še sredi noči, na postaji le en vlak.
Včeraj sva šla takoj, ko sva se pripeljala v Aosto, na železniško postajo. Prodajalec kart, sicer nič kaj prijazen star možakar, žal ni znal niti besede angleško. Miha mu je nekako le uspel razložiti, da bi rada eno vozovnico za Ljubljano, Slovenija. Trajalo je precej časa preden, nama je skozi odprtino porinil vozni načrt. Najprej mi je v oči padel čas potovanja. 47ur. »Kako je to možno?« Natančneje sva pregledala list. »Fak, pa ta nima pojma, kje je Ljubljana, Lej najprej me je iz Bentk poslal v Zagreb, pol iz tam nekam v Nemčijo in pol v Ljubljano. Pa ta res ni gladek!« Miha je starčku nato začel razlagati, kje je Slovenija in da obstaja iz Benetk v Ljubljano neposredna povezava. Zopet je trajalo kar nekaj časa, da nama je pod nos ponudil nov načrt. Tokrat je bil potovalni čas bolj normalen. Begalo me je le ime Chivasso na karti. Pričakovala sva namreč, da bom najprej potoval do Torina. »Pa kaj je ta Chivasso? A to se je treba presest al kva? Change train? Ma sej je isto kt bi steni govoru. Nč bom že jutr vidu.« Takrat je postalo očitno, da bo moje tretje potovanje z vlakom vse prej kot dolgočasno. Nekako sva skupaj z Mihatom ugotovila, da moram verjetno zamenjati vlak v Chivassu, Milanu in Benetkah in da bom okoli osme ure zvečer, če bo vse po sreči že doma.
Pa kako sta lahk že ob petih tle dva vlaka? In kako nej vem ker je ta prav? preklinjam sam pri sebi, ko dosežem peron. Postavim se pred prvi vlak in čakam, da mi odprejo vrata. Čez nekaj trenutkov, se do mene priguga starček. Kaže svojo vozovnico in nekaj naklada v Italijanščini. Ko spozna, da ne znam italijansko, reče »Torino?« in pokaže na vlak pred katerim čakam. Skomignem z rameni in mu kar po slovensko odgovorim »Ne vem stari, ne vem.« Razočaran nad mojim neznanjem gre stran. Čez nekaj trenutkov ga vidim, kako kar čez progo hodi proti drugemu vlaku. Super, očitno je un vlak. Dobr da še ni odpelu. Tudi sam kar čez tračnice skočim proti drugemu vlaku in kmalu za tem, ko sedim v praznem vagonu, se vrata zaprejo in vlak se premakne. Upam, da je to ta prav vlak! Kljub precejšni utrujenosti in boleči glavi, ki si želi še nekaj minut spanca, me negotovost drži povsem budnega. Po kakšne pol ure vožnje se pojavi sprevodnica in želi, da ji pokažem karto. »Is this trejn to Chivasso? Do aj hef to cejng trejn there?« Na srečo me dekle razume in mi pove, da je to vlak, ki pelje mimo Chivassa, da se moram tam presesti na drug vlak in da drugače ta vlak pelje vse do Torina. Opozori me še, da postaje v Chivassu ne smem zamuditi. Super. In kako bom vedu kdaj sm v tem Chivassu? V nadaljevanju sem tako še toliko bolj pozoren na table, ki stojijo pred in na postaji. Kmalu mi postane jasno, da mi te table prav nič ne pomagajo. Na vozovnici zato pogledam, kdaj naj bi prispeli v Chivasso. 7 56. OK sedem pa šestinpedeset morm dol z vlaka, pol pa lohk sam upam, da bo tm na tabli pisal Chivasso, so zadnje misli preden me utrujenost zaziba v dremež.
27.12. sva se z Mihatom že zelo zgodaj odpravila iz koče Torino proti Mont Blanc du Taculu. Najin cilj je bilo prečenje Aguille du Diables. Če bi nama prečenje uspelo, bi bila to za Mihata lepa popotnica za nadaljevanje projekta (82 krat 4000). Pri prečenju se plezalec namreč povzpne kar na šest štiri tisočakov. Po sledeh smuči sva hitro sestopala. Nahrbtniki niso bili preveč težki. Pri izbiri opreme, sva se močno opirala na letnico, ko je bil opravljen prvi vzpon (1928). Tudi precejšna popularnost smeri poleti je obetala uživaško in ne pretežko plezanje. Plezalniki so bili zato prva stvar, za katero nisva našla prostora v nahrbtniku. Prostor pa sva našla za spalne vreče in drugo navlako potrebno za dvodnevno plezanje ter za nekaj malega metuljev, jebic in kompletov. Ko se je pot prevesila nekoliko navzgor, je sledi smuči na najino razočaranje zmanjkalo in zadnjo uro do vstopa v graben, ki pripelje na začetek grebena, kjer se začne skalno plezanje, sva gazila. Pa ni bilo prehudo in že prav kmalu sem se navezan na eno izmed najinih dveh vrvi, še v temi, zaletel v snežni previs, ki je branil prehod čez krajno zev. Cepini so prijeli kot primejo moje sto let stare letne gume na zmrznjenem bajerju in prehod je bilo treba poiskati drugje. Na levi strani sem v gladkih in navpičnih plateh opazil poč in kmalu sem vanjo že gvozdil cepine. Ko bi moral cepine le še zabiti v sneg na vrhu snežnega previsa, in se splaziti v položen snežni graben, se je sesula snežna kepa na kateri sem stal z levo nogo. Ker sem cepine v precej široko poč naviral na »lay-back«, mi jih je ob zdrsu noge seveda odneslo iz poči in po plati sem se od drsal nazaj v vznožje grabna. »Očitno tuki ne bo šlo. Mogoče pa tm desno«, je rekel Miha, in ko je videl, da je z menoj vse v redu, že hodil pod vznožje desnega grabna. Tudi tu je bil prvi raztežaj precej zanimiv, a potem sva se lahko razvezala in po »grabnu« (letos je bil ob pomanjkanju snega to vse prej kot graben) okoli desete ure dosegla začetek grebena in bolj resnega plezanja. »Kdo bo začel?« je zanimalo Mihata, ko sva v škrbini urejala prvo varovališče. Od tam sva morala najprej preplezati raztežaj na iglo vzhodno od škrbine, se od tam spustiti nazaj na to isto škrbino in potem nadaljevati s plezanjem po skalnem grebenu, ki se je dvigoval zahodno od škrbine. »Bom jst«, sem se javil, čeprav se mi je ob pogledu na prvi stolp v grlu naredil cmok. Pa dobr! To je kao tri. Pa kakšna tri sej je previsn! No sej tm k bova mogla it pol pa še bl grozn zgleda. Strah ni bil upravičen in kljub izredno strmem plezanju in plastičnih čevljih na nogah je šlo z golimi rokami prav lepo. Za mano je na vrh priplezal še Miha in spustila sva se nazaj na stojišče v škrbini.
Pod vznožjem tretjega stolpa je Miha rekel: »Tole pa kr čudn zgleda. A greš ti al nej grem jst?« Še ves zadihan od lovljenja ravnotežja po kot nož ostrem in z nesprijetim snegom pokritim grebenom, sem le bežno s pogledom ošinil navpično zajedo, ki nama je stala na poti, in prav hitro Mihatu prepustil raztežaj. Sprva mu je šlo dobro. Vpel je dva klina (v smeri vsega skupaj tiči 5 klinov, kar je za smer preplezano praktično v prazgodovini, res malo) in po plati dosegel vznožje zajede, ki se mi je po natančnejšem pregledu iz štanta, zdela pravzaprav že zelo težka. Miha je odločno začel s plezanjem po zajedi. Vsakih nekaj (malo) gibov je pihal v prste in jokal kako ga nohta. Bila je zima, na strani grebena, kjer sva plezala, pa že kar nekaj časa ni bilo več sonca in nohtanje je bilo pri plezanju brez rokavic nekaj običajnega. Malo pred vrhom zajede se je kar nekaj časa odločal, kje bo izplezal. Pihal je v prste in se, ko ga je odnohtalo, zaletel v previsno poč v levi steni zajede. Kmalu ga nisem več videl, trzajoča vrv pa je pričala, da težave še niso popustile. Ko je vrvi že skoraj zmanjkalo se je zaslišal odrešilni krik. Kmalu je za seboj potegnil nahrbtnik in v »strašno« zajedo sem se zarinil še jaz. Trajalo je več kot pol ure, da sem dosegel široko polico na kateri me je varoval Miha. »Fak, to je blo pa težko«, sem nekako še izdavil potem pa se sesedel na polico. Do tistega dne takega raztežaja z nahrbtnikom in v plastičnih gojzarjih res še nisem plezal. »Ja očitno so une ocene v Grifinu bl en kurac.« Ko sva si na koči Torino od Nemcev sposodila ta novi vodniček po snegu ledu in miksih, in pogledala opis najine smeri, je Miha rekel: »No, če bo to res 5c, pol sva ga brez plezalk v tem mrazu kr najebala.« V odgovor je z moje strani dobil le: »Upiva, da ni 5c ampak je IV+, tko kt prav Grifin.«
Miha je preplezal še pol raztežaja na vrh igle in se spustil nazaj na polico, kjer sva čez slabo uro zavita v tople spalne vreče že občudovala razgled na Mont-Blanc in čakala jutro.
Pa a me misl ta glava kej nehat bolet. U fak, kok je ura. Ura na srečo še ni 7 56. Pogledam okoli sebe. Še vedno sem v vlaku sam in še vedno ne vem kje je ta Chivasso. Malo pred 7 56 stopim proti vratom. Vlak se ustavi, vrata se odprejo in počasi stopim iz vlaka. Super. Tud tuki je sto prog. Je pa saj Chivasso. Kmalu ugotovim, da so na peronih ekrani kjer piše kdaj pride naslednji vlak in kam pelje. V podhodu najdem tudi malo večji ekran, kjer piše na katerem peronu ustavi kateri vlak. Najdem svoj vlak za Milano in hitro odtečem proti peronu. OK, še pet minut. Vsaj sistem mi je zdej jasn. Čakam že več kot deset minut, ko se na ekranu pojavi napis, da bo imel vlak 30 minut zamude. Ja kr točni so tile italijanski vlaki. Pa sej a je kej druzga za pričakovat? Vlak po pol ure res pride, ta je bolj poln kot prejšnji, zato nekaj miru poiščem v drugem nadstropju. Med sicer dolgočasno vožnjo začnem malo računati kaj pomeni ta zamuda za moj natrpan urnik. Ja pa dobr, no sej zdej nikakor ne morm ujet vlaka za Bentke. Še dobr, da ma telefon eno črtico, pa da mam u žepu 3 evre, k če bil mel kej več pol bi bla noč v Milanu najbrž preveč enostavna. Že se vidim, kako preživljam noč na klopi v Milanu in kako mi v trebuhu neznasko kruli. V Milanu se za tri evre najbrž ne dobi mnogo jedače.
Na postaji v Milanu, vlak za Bentke sem seveda zamudil, grem takoj na mesto za informacije. Tudi tu ne znajo besede angleško, zato jim pod nos pomolim vozno karto. »Jor trejn lejt, aj mis trejn to Venezia. Ju si?« Možiček, ki je očitno razumel mojo težavo, si ogleduje karto, nekaj časa udriha po tipkovnici in bulji v ekran, nato pa s kulijem nekaj nakraca po moji karti, ki mi jo nazadnje vrne skozi odprtino. Pogledam karto in vidim, da je stari napisal nov čas odhoda v Bentetke, ki je čez eno uro. Vidim tudi, da bom v Benteke prišel še prav čas, da ujamem vlak za Ljubljano. No sej, očito pa tele italijanske železnice niso tak kurac, si mislim, ko čez dobro uro že vstopam na vlak, ki naj bi me odpeljal v Benetke.
Miha je po vrvi, ki jo je pritrdil že včeraj, hitro priplezal na vrh tretjega stolpa. Od tam sva se spustila v novo škrbino in kmalu, po nekaj raztežajih lažjega plezanja, stala nekaj metrov pod vrhom četrtega stolpa. Pomanjkanje prusika na vrhu stolpa je pričalo, da se večina navez na tem mestu odloči za spust do naslednje škrbine. Pogled na deset z desne gladkih in malo bolj položnih z leve pa rahlo previsnih metrov je opravičeval njihovo odločitev. Miha se je stolpa lotil po previsni poči v steni na levi strani grebena. Ko je poči zmanjkalo, je zataknil frenda in z dinamičnim gibom, ko mu je prav po bolderaško odneslo desno nogo, z desno roko prijel sam raz. Trajalo je še nekaj napetih trenutkov, da je uspel raz zajahati in se po kavbojsko v jahaški tehniki povzpeti do samega vrha. Okoli vrha je vrgel prusik in se spustil nazaj do mene. Fak to pa je kr neki! A zdej more pa na vsak kamn na grebenu zlezt! To je bil verjetno edini vrh na Mihatovi poti po evropskih štiri-tisočakih, ki ga je dosegel le z rokami.
Razgledam se po vagonu in opazim prost sedež ob oknu. Trenutek kasneje že sedim na njem in uživam v prekrasnem pogledu na sedež nasproti mene, kjer sedi lepa mladenka. Ima prelepe črne lase in velike črne oči, ki zasanjano gledajo skozi okno. Nepremično strmim vanjo dokler veke ne postanejo pretežke.
Namesto o strastnem zmenku z lepotico sem sanjal o plezanju po Taculovih kamnitih špicah. Bila sva pod zadnjo špico, ki se je izkazala tudi za najzahtevnejšo. Prvih nekaj metrov čez gladko položno ploščo sva si morala namreč prvič pomagati s tehničnim plezanjem, natančneje plezanjem v tegu vrvi. Z vrha stolpa sva si uro kasneje ogledovala nadaljevanje in modrovala. »Najbrž je tm levo prehod na un sneg.« »Ja, glede na to, da je kao sam še bl hoja, najbrž čez une skale na desni ne gre. Al pa tud. »Ja sej bova tm videla. Če je prehod levo, pol gre najbrž res tm, če ne bova mogla pa očitno še kr mal poplezat.« Skale na desni so res izgledale moteče strme in upala sva, da bova lahko prečila do snega na levi in po njem dosegla vrh.
»No ja, tle se na da it levo. A se naveževa?« je vprašal Miha, ko je dosegel vznožje skal in uvidel, da prehoda v levo pač ni. »Ma sej zgleda še kr kul. Pejva dokler se še da, pa se bova pol navezala.« Ta potem ni prišel in po kot se je izkazalo precej grifoznih skalah sva hitro dosegla snežni greben na katerega sva pred skoraj letom dni izplezala z Matjažem, ko sva plezala Gervasuttijev steber. Od tam do vrha je le še streljaj. »Evo, jih je že šest komadov!« se je na vrhu veselil Miha. Nisem si mogel kaj, da mu ne bi malo pokvaril veselja, zato sem mu rekel: »Ja Miha, sam še 76!«
Ko se prebudim, razočaran ugotovim, da mladenke ni več. Namesto nje nasproti mene sedi prav nič lep debelinko temnejše polti, zato v nadaljevanju raje gledam skozi okno. Drvimo po Padski nižini po kateri mimo nas drvi življenje. Ali pa mimo njega hitim jaz? Hitim od stene do stene, od odprave na odpravo. Sem kot čebela, ki marljivo leta s cveta na cvet. Kje se bo končalo to moje divjanje? (Čez slab mesec se je, ponovno na poti domov iz Chamonixa, pokazalo, da žal že prav kmalu. A to je tema neke druge zgodbe.)
V Bentekah zopet zamenjam vlak in po prijetni vožnji, ki jo večinoma prespim, okoli osme ure pridem v deževno Ljubljano. Zame se tura zaključuje, za Mihata se šele res dobro začenja. Držimo pesti!
Zbudim se. Miha na udobnem jogiju na moji levi še vedno sanja sanje pravičnega. Skrbi me koliko je ura. Pa ja ne bom zamudu že prvega vlaka! si govorim, medtem ko po kombiju mrzlično iščem telefon. Pa sej se spomnm, kako sm nastavu uro, pa ga dal pod glavo, da bom ja slišu zvonc, urejam precej razmetane spomine na trenutke, ko sem se po »burnem« in glasnem silvestrovanju vrnil v kombi. Na koncu pogledam še na tla, in lej ga zlomka, najdem telefon. Dobr, ura je 4 50, torej mam še deset minut časa, da pridem na postajo in najdem vlak. Pograbim potovalko in nahrbtnik ter stopim iz kombija. Spodrsne mi in le malo manjka, da ne padem. Leden dež, ki je padal ponoči, je cesto ovil v leden objem. Razmišljam, da mogoče ne bi bilo neumno nadeti derez. Ah, če je šlo na Weissmies, bo šlo pa tud čez Aosto!
Pred dnevi je Mihata in mene žičnica odložila pod vznožjem Weissmiesa, snežne kepe v švicarskih Alpah. Hoja proti vrhu po globokem snegu s krplji na nogah je bila pravi užitek. Bilo je tako drugače kot pred dnevi, ko sva lazila po mrzlih skalah v Taculu. Prav nič težko ni bilo. Uživala sva v razgledih in se vzpenjala po položnem ledeniku in kasneje po malo manj položnem snežnem pobočju. Miha, ki je tod hodil že poleti, je razlagal, da naju na vrhu tega pobočja čaka ogromna špaltna. Odlično, se vsaj štrika ne vlačva za brez veze! Kljub temu, da je to zimo v gorah snega bore malo, je bila špaltna povsem zalita in vrv je lahko ostala v nahrbtniku. Ponovno sva si nadela krplje in nadaljevala proti vrhu. Zadnjih 50 višinskih metrov sva po spihanem pobočju hodila spet brez krpljev. Na vrhu sva nekaj minut občudovala prečudovit razgled na Monte Roso in malo manj čudovit razgled na bližnji hrib, ki je bil najin cilj za naslednji dan.
Pa kaj a res rabm lest na najgrši hrib na svetu? Sej tle gre lahk tud sam! Lagginhorn res ni lep vrh. Grda, črna morenska gmota, posuta s snežnim poprhom. Silvestrska jutranja telovadba po posneženih in majavih balvanih mi res ni bila v užitek. Miha je hodil daleč spredaj in očitno z menoj ni delil mnenja o »lepoti hriba«. OK, do tjale še stisnem, pol pa če bo isto govno od snega dost, dol! Točko, kjer so se morale snežne razmere izboljšati, sem vsakič prestavil še malo višje in tako 200 metrov pod vrhom začel uživati v hoji po trdem snegu. Motil me je le veter in občutek samote. Miha je bil res hiter. Motivacija je v našem »športu« res ena od pomembnejših komponent. Na vrhu me je počakal, s kamero je celo posnel moje nerodno kobacanje v močnem vetru in za vedno ovekovečili »globoke« besede ob dosegu vrha. »Hvala, kurcu!« Moram priznati, da sem moral za ta hrib vložiti precej več, kot sem pričakoval. Ko sem se pred spodnjo postajo žičnice nastavljal žgočemu soncu in čakal, da bo Miha izza ovinka pripeljal svoj dom, sem bil precej bolj zadovoljen s seboj, kot bi pričakoval po taki »tehnično nezahtevni hoji po kepah«.
Hitim kolikor mi dopuščajo razmere. Kljub temu imam, ko dosežem postajo, le še nekaj minut rezerve. Ne vem zakaj, a včeraj sem naivno pričakoval, da bo danes, tako rekoč še sredi noči, na postaji le en vlak.
Včeraj sva šla takoj, ko sva se pripeljala v Aosto, na železniško postajo. Prodajalec kart, sicer nič kaj prijazen star možakar, žal ni znal niti besede angleško. Miha mu je nekako le uspel razložiti, da bi rada eno vozovnico za Ljubljano, Slovenija. Trajalo je precej časa preden, nama je skozi odprtino porinil vozni načrt. Najprej mi je v oči padel čas potovanja. 47ur. »Kako je to možno?« Natančneje sva pregledala list. »Fak, pa ta nima pojma, kje je Ljubljana, Lej najprej me je iz Bentk poslal v Zagreb, pol iz tam nekam v Nemčijo in pol v Ljubljano. Pa ta res ni gladek!« Miha je starčku nato začel razlagati, kje je Slovenija in da obstaja iz Benetk v Ljubljano neposredna povezava. Zopet je trajalo kar nekaj časa, da nama je pod nos ponudil nov načrt. Tokrat je bil potovalni čas bolj normalen. Begalo me je le ime Chivasso na karti. Pričakovala sva namreč, da bom najprej potoval do Torina. »Pa kaj je ta Chivasso? A to se je treba presest al kva? Change train? Ma sej je isto kt bi steni govoru. Nč bom že jutr vidu.« Takrat je postalo očitno, da bo moje tretje potovanje z vlakom vse prej kot dolgočasno. Nekako sva skupaj z Mihatom ugotovila, da moram verjetno zamenjati vlak v Chivassu, Milanu in Benetkah in da bom okoli osme ure zvečer, če bo vse po sreči že doma.
Pa kako sta lahk že ob petih tle dva vlaka? In kako nej vem ker je ta prav? preklinjam sam pri sebi, ko dosežem peron. Postavim se pred prvi vlak in čakam, da mi odprejo vrata. Čez nekaj trenutkov, se do mene priguga starček. Kaže svojo vozovnico in nekaj naklada v Italijanščini. Ko spozna, da ne znam italijansko, reče »Torino?« in pokaže na vlak pred katerim čakam. Skomignem z rameni in mu kar po slovensko odgovorim »Ne vem stari, ne vem.« Razočaran nad mojim neznanjem gre stran. Čez nekaj trenutkov ga vidim, kako kar čez progo hodi proti drugemu vlaku. Super, očitno je un vlak. Dobr da še ni odpelu. Tudi sam kar čez tračnice skočim proti drugemu vlaku in kmalu za tem, ko sedim v praznem vagonu, se vrata zaprejo in vlak se premakne. Upam, da je to ta prav vlak! Kljub precejšni utrujenosti in boleči glavi, ki si želi še nekaj minut spanca, me negotovost drži povsem budnega. Po kakšne pol ure vožnje se pojavi sprevodnica in želi, da ji pokažem karto. »Is this trejn to Chivasso? Do aj hef to cejng trejn there?« Na srečo me dekle razume in mi pove, da je to vlak, ki pelje mimo Chivassa, da se moram tam presesti na drug vlak in da drugače ta vlak pelje vse do Torina. Opozori me še, da postaje v Chivassu ne smem zamuditi. Super. In kako bom vedu kdaj sm v tem Chivassu? V nadaljevanju sem tako še toliko bolj pozoren na table, ki stojijo pred in na postaji. Kmalu mi postane jasno, da mi te table prav nič ne pomagajo. Na vozovnici zato pogledam, kdaj naj bi prispeli v Chivasso. 7 56. OK sedem pa šestinpedeset morm dol z vlaka, pol pa lohk sam upam, da bo tm na tabli pisal Chivasso, so zadnje misli preden me utrujenost zaziba v dremež.
27.12. sva se z Mihatom že zelo zgodaj odpravila iz koče Torino proti Mont Blanc du Taculu. Najin cilj je bilo prečenje Aguille du Diables. Če bi nama prečenje uspelo, bi bila to za Mihata lepa popotnica za nadaljevanje projekta (82 krat 4000). Pri prečenju se plezalec namreč povzpne kar na šest štiri tisočakov. Po sledeh smuči sva hitro sestopala. Nahrbtniki niso bili preveč težki. Pri izbiri opreme, sva se močno opirala na letnico, ko je bil opravljen prvi vzpon (1928). Tudi precejšna popularnost smeri poleti je obetala uživaško in ne pretežko plezanje. Plezalniki so bili zato prva stvar, za katero nisva našla prostora v nahrbtniku. Prostor pa sva našla za spalne vreče in drugo navlako potrebno za dvodnevno plezanje ter za nekaj malega metuljev, jebic in kompletov. Ko se je pot prevesila nekoliko navzgor, je sledi smuči na najino razočaranje zmanjkalo in zadnjo uro do vstopa v graben, ki pripelje na začetek grebena, kjer se začne skalno plezanje, sva gazila. Pa ni bilo prehudo in že prav kmalu sem se navezan na eno izmed najinih dveh vrvi, še v temi, zaletel v snežni previs, ki je branil prehod čez krajno zev. Cepini so prijeli kot primejo moje sto let stare letne gume na zmrznjenem bajerju in prehod je bilo treba poiskati drugje. Na levi strani sem v gladkih in navpičnih plateh opazil poč in kmalu sem vanjo že gvozdil cepine. Ko bi moral cepine le še zabiti v sneg na vrhu snežnega previsa, in se splaziti v položen snežni graben, se je sesula snežna kepa na kateri sem stal z levo nogo. Ker sem cepine v precej široko poč naviral na »lay-back«, mi jih je ob zdrsu noge seveda odneslo iz poči in po plati sem se od drsal nazaj v vznožje grabna. »Očitno tuki ne bo šlo. Mogoče pa tm desno«, je rekel Miha, in ko je videl, da je z menoj vse v redu, že hodil pod vznožje desnega grabna. Tudi tu je bil prvi raztežaj precej zanimiv, a potem sva se lahko razvezala in po »grabnu« (letos je bil ob pomanjkanju snega to vse prej kot graben) okoli desete ure dosegla začetek grebena in bolj resnega plezanja. »Kdo bo začel?« je zanimalo Mihata, ko sva v škrbini urejala prvo varovališče. Od tam sva morala najprej preplezati raztežaj na iglo vzhodno od škrbine, se od tam spustiti nazaj na to isto škrbino in potem nadaljevati s plezanjem po skalnem grebenu, ki se je dvigoval zahodno od škrbine. »Bom jst«, sem se javil, čeprav se mi je ob pogledu na prvi stolp v grlu naredil cmok. Pa dobr! To je kao tri. Pa kakšna tri sej je previsn! No sej tm k bova mogla it pol pa še bl grozn zgleda. Strah ni bil upravičen in kljub izredno strmem plezanju in plastičnih čevljih na nogah je šlo z golimi rokami prav lepo. Za mano je na vrh priplezal še Miha in spustila sva se nazaj na stojišče v škrbini.
Pod vznožjem tretjega stolpa je Miha rekel: »Tole pa kr čudn zgleda. A greš ti al nej grem jst?« Še ves zadihan od lovljenja ravnotežja po kot nož ostrem in z nesprijetim snegom pokritim grebenom, sem le bežno s pogledom ošinil navpično zajedo, ki nama je stala na poti, in prav hitro Mihatu prepustil raztežaj. Sprva mu je šlo dobro. Vpel je dva klina (v smeri vsega skupaj tiči 5 klinov, kar je za smer preplezano praktično v prazgodovini, res malo) in po plati dosegel vznožje zajede, ki se mi je po natančnejšem pregledu iz štanta, zdela pravzaprav že zelo težka. Miha je odločno začel s plezanjem po zajedi. Vsakih nekaj (malo) gibov je pihal v prste in jokal kako ga nohta. Bila je zima, na strani grebena, kjer sva plezala, pa že kar nekaj časa ni bilo več sonca in nohtanje je bilo pri plezanju brez rokavic nekaj običajnega. Malo pred vrhom zajede se je kar nekaj časa odločal, kje bo izplezal. Pihal je v prste in se, ko ga je odnohtalo, zaletel v previsno poč v levi steni zajede. Kmalu ga nisem več videl, trzajoča vrv pa je pričala, da težave še niso popustile. Ko je vrvi že skoraj zmanjkalo se je zaslišal odrešilni krik. Kmalu je za seboj potegnil nahrbtnik in v »strašno« zajedo sem se zarinil še jaz. Trajalo je več kot pol ure, da sem dosegel široko polico na kateri me je varoval Miha. »Fak, to je blo pa težko«, sem nekako še izdavil potem pa se sesedel na polico. Do tistega dne takega raztežaja z nahrbtnikom in v plastičnih gojzarjih res še nisem plezal. »Ja očitno so une ocene v Grifinu bl en kurac.« Ko sva si na koči Torino od Nemcev sposodila ta novi vodniček po snegu ledu in miksih, in pogledala opis najine smeri, je Miha rekel: »No, če bo to res 5c, pol sva ga brez plezalk v tem mrazu kr najebala.« V odgovor je z moje strani dobil le: »Upiva, da ni 5c ampak je IV+, tko kt prav Grifin.«
Miha je preplezal še pol raztežaja na vrh igle in se spustil nazaj na polico, kjer sva čez slabo uro zavita v tople spalne vreče že občudovala razgled na Mont-Blanc in čakala jutro.
Pa a me misl ta glava kej nehat bolet. U fak, kok je ura. Ura na srečo še ni 7 56. Pogledam okoli sebe. Še vedno sem v vlaku sam in še vedno ne vem kje je ta Chivasso. Malo pred 7 56 stopim proti vratom. Vlak se ustavi, vrata se odprejo in počasi stopim iz vlaka. Super. Tud tuki je sto prog. Je pa saj Chivasso. Kmalu ugotovim, da so na peronih ekrani kjer piše kdaj pride naslednji vlak in kam pelje. V podhodu najdem tudi malo večji ekran, kjer piše na katerem peronu ustavi kateri vlak. Najdem svoj vlak za Milano in hitro odtečem proti peronu. OK, še pet minut. Vsaj sistem mi je zdej jasn. Čakam že več kot deset minut, ko se na ekranu pojavi napis, da bo imel vlak 30 minut zamude. Ja kr točni so tile italijanski vlaki. Pa sej a je kej druzga za pričakovat? Vlak po pol ure res pride, ta je bolj poln kot prejšnji, zato nekaj miru poiščem v drugem nadstropju. Med sicer dolgočasno vožnjo začnem malo računati kaj pomeni ta zamuda za moj natrpan urnik. Ja pa dobr, no sej zdej nikakor ne morm ujet vlaka za Bentke. Še dobr, da ma telefon eno črtico, pa da mam u žepu 3 evre, k če bil mel kej več pol bi bla noč v Milanu najbrž preveč enostavna. Že se vidim, kako preživljam noč na klopi v Milanu in kako mi v trebuhu neznasko kruli. V Milanu se za tri evre najbrž ne dobi mnogo jedače.
Na postaji v Milanu, vlak za Bentke sem seveda zamudil, grem takoj na mesto za informacije. Tudi tu ne znajo besede angleško, zato jim pod nos pomolim vozno karto. »Jor trejn lejt, aj mis trejn to Venezia. Ju si?« Možiček, ki je očitno razumel mojo težavo, si ogleduje karto, nekaj časa udriha po tipkovnici in bulji v ekran, nato pa s kulijem nekaj nakraca po moji karti, ki mi jo nazadnje vrne skozi odprtino. Pogledam karto in vidim, da je stari napisal nov čas odhoda v Bentetke, ki je čez eno uro. Vidim tudi, da bom v Benteke prišel še prav čas, da ujamem vlak za Ljubljano. No sej, očito pa tele italijanske železnice niso tak kurac, si mislim, ko čez dobro uro že vstopam na vlak, ki naj bi me odpeljal v Benetke.
Miha je po vrvi, ki jo je pritrdil že včeraj, hitro priplezal na vrh tretjega stolpa. Od tam sva se spustila v novo škrbino in kmalu, po nekaj raztežajih lažjega plezanja, stala nekaj metrov pod vrhom četrtega stolpa. Pomanjkanje prusika na vrhu stolpa je pričalo, da se večina navez na tem mestu odloči za spust do naslednje škrbine. Pogled na deset z desne gladkih in malo bolj položnih z leve pa rahlo previsnih metrov je opravičeval njihovo odločitev. Miha se je stolpa lotil po previsni poči v steni na levi strani grebena. Ko je poči zmanjkalo, je zataknil frenda in z dinamičnim gibom, ko mu je prav po bolderaško odneslo desno nogo, z desno roko prijel sam raz. Trajalo je še nekaj napetih trenutkov, da je uspel raz zajahati in se po kavbojsko v jahaški tehniki povzpeti do samega vrha. Okoli vrha je vrgel prusik in se spustil nazaj do mene. Fak to pa je kr neki! A zdej more pa na vsak kamn na grebenu zlezt! To je bil verjetno edini vrh na Mihatovi poti po evropskih štiri-tisočakih, ki ga je dosegel le z rokami.
Razgledam se po vagonu in opazim prost sedež ob oknu. Trenutek kasneje že sedim na njem in uživam v prekrasnem pogledu na sedež nasproti mene, kjer sedi lepa mladenka. Ima prelepe črne lase in velike črne oči, ki zasanjano gledajo skozi okno. Nepremično strmim vanjo dokler veke ne postanejo pretežke.
Namesto o strastnem zmenku z lepotico sem sanjal o plezanju po Taculovih kamnitih špicah. Bila sva pod zadnjo špico, ki se je izkazala tudi za najzahtevnejšo. Prvih nekaj metrov čez gladko položno ploščo sva si morala namreč prvič pomagati s tehničnim plezanjem, natančneje plezanjem v tegu vrvi. Z vrha stolpa sva si uro kasneje ogledovala nadaljevanje in modrovala. »Najbrž je tm levo prehod na un sneg.« »Ja, glede na to, da je kao sam še bl hoja, najbrž čez une skale na desni ne gre. Al pa tud. »Ja sej bova tm videla. Če je prehod levo, pol gre najbrž res tm, če ne bova mogla pa očitno še kr mal poplezat.« Skale na desni so res izgledale moteče strme in upala sva, da bova lahko prečila do snega na levi in po njem dosegla vrh.
»No ja, tle se na da it levo. A se naveževa?« je vprašal Miha, ko je dosegel vznožje skal in uvidel, da prehoda v levo pač ni. »Ma sej zgleda še kr kul. Pejva dokler se še da, pa se bova pol navezala.« Ta potem ni prišel in po kot se je izkazalo precej grifoznih skalah sva hitro dosegla snežni greben na katerega sva pred skoraj letom dni izplezala z Matjažem, ko sva plezala Gervasuttijev steber. Od tam do vrha je le še streljaj. »Evo, jih je že šest komadov!« se je na vrhu veselil Miha. Nisem si mogel kaj, da mu ne bi malo pokvaril veselja, zato sem mu rekel: »Ja Miha, sam še 76!«
Ko se prebudim, razočaran ugotovim, da mladenke ni več. Namesto nje nasproti mene sedi prav nič lep debelinko temnejše polti, zato v nadaljevanju raje gledam skozi okno. Drvimo po Padski nižini po kateri mimo nas drvi življenje. Ali pa mimo njega hitim jaz? Hitim od stene do stene, od odprave na odpravo. Sem kot čebela, ki marljivo leta s cveta na cvet. Kje se bo končalo to moje divjanje? (Čez slab mesec se je, ponovno na poti domov iz Chamonixa, pokazalo, da žal že prav kmalu. A to je tema neke druge zgodbe.)
V Bentekah zopet zamenjam vlak in po prijetni vožnji, ki jo večinoma prespim, okoli osme ure pridem v deževno Ljubljano. Zame se tura zaključuje, za Mihata se šele res dobro začenja. Držimo pesti!
