čestitke, še enkrat!bednikove reportaže iz izletov
Smo v baru v Lhasi. Na odru nastopa skupina MI2. Za bobni je Lori, za kitaro Tine, za vokal skrbiva Samo z gas-masko na obrazu in jaz z zlatim kipcem plezalca v rokah. Vse okoli nas je dimna zavesa. Publika je navdušena. Vsi nas obožujejo. Počutimo se carsko! Kako daleč je bil takrat Chomolhari! Daleč, tako kot je bil daleč dan, ko smo v hudem mrazu zapustili naš drugi bivak na višini okrog 6900 metrov in krenili proti vrhu.
Zjutraj sta bivak prva zapustila Matej in Samo. Jaz sem se moral že po nekaj metrih vrniti v šotor in zmasirati prste na nogi. Ko sem nekoliko segrel prste, sem nadaljeval. Bil sem že pod strmo skalno pregrado, ko sem videl, da je bivak zapustil še Tine.
Tako kot ves čas vzpona, so nas tudi v zadnji tehnični oviri pred robom stene pričakale odlične razmere. Tako smo nenavezani kljub precejšnjem mrazu in strmem plezanju najprej v loku levo-desno potem pa kar naravnost čez ozek in strm del ozebnika dosegli rob stene. Tja sem prišel zadnji. V sneg sem vrgel nahrbtnik, čelado in plezalni pas z vso tehnično opremo in se nastavil soncu. Šele čez čas sem se začel tresti in se počasi nekoliko ogrel. Po dveh dneh končno nekaj toplote! Slišal sem govorjenje okoli sebe, izjave so bile nelogične in nepovezane. »Ti pa ne zgledaš dobr« »smo na 6900 metrov« »kaj se pa tok treseš?« »sm z Damijanom govoru, prav da bosta Mark pa Lori čez pol ure na vrhu« »Sam tist pa ne more bit vrh, če mamo še 400 metrov« »a boš lohk šu naprej?« »Dobr da ne piha« »Sta mogla met pa res dobre razmere« »Najbrž sta najdla rov čez steno« »Karli kakšn je sneg?« …
Matej in Samo sta bila že daleč spredaj na grebenu, ko sem se zopet postavil na noge in se začel po polžje premikati proti vrhu. Ena, dve, tri štiri, pet, šest. Dihanje. In spet: ena, dve tri štiri, pet, šest.
V trenutkih, ko potrebujem vso voljo za neznaten premik bližje vrhu, vedno štejem korake in se čudim, kakšen napor moram vložiti v borih šest korakov. V dolini nikoli ne cenim napora potrebnega za hojo in tek. Vse je preveč enostavno. Tu pa sem neskončno vesel, ko naredim šest korakov in vem, da jih moram do vrha narediti prav toliko manj. V takih trenutkih zelo malo gledam proti vrhu ali dolini. Gledam samo predse in si govorim, da sem z vsakim korakom bližje cilju. Razgled mi ni pomemben. Ves čas se moram prepričevati, da napor ni zaman; da se bližam cilju, čeprav ob pogledu na vrh mislim, da ga nikoli ne bom dosegel.
Na grebenu sem najprej srečal Samov drugi cepin, korak, mogoče dva kasneje njegov nahrbtnik, še malo višje njegovo termovko. Čez čas sem dohitel še njega. Kazal je na uro, govoril o tem kako daleč je še in da ne ve, če bo zmogel. To je bil tisti Samo s katerim sva skozi vse poletje skupaj plezala in tekla po hribih. Bil je tisti Samo, ki me je na dostopu pod stene vedno čakal, in ki je na vrh vedno pritekel precej pred mano in bil že na prvi pogled manj utrujen. Pa vendar je bil tam na vzhodnem grebenu Chomolharija drugačen. Tudi on je lahko naredil le po nekaj korakov hkrati.
Sam sem takrat nehal misliti na uro in koliko imamo še do vrha. Odločen sem bil, da bom hodil dokler ne bom na vrhu. Na to, da nas lahko ujame noč, nisem mislil. Videl sem le vrh in sebe kako stopam nanj.
Pod delom, ki je izgledal kot vrh, pa vendar ni mogel biti, saj smo imeli do njega še vsaj dvesto višinskih metrov, nas je zajel močan veter. Najprej je izza roba izginil Matej, nato še Tine. Nekaj sta kričala, a veter je odnašal glasove, pa tudi tisto kar sem slišal-da sta na vrhu-ni moglo biti res. Tudi sam sem se prevrnil čez rob in vstal na ravnem delu. Bili smo na vrhu. Čez čas smo slišali Samota, ki je spraševal, če smo na vrhu. Nismo mu odgovorili. Bo že sam ugotovil.
Ob 14 30, štirinajstega oktobra 2006 smo iz vrha Chomolharija opazovali prelep razgled na Kančendzengo na eni in prelepe gore v Butanu na drugi strani. Objemali in slikali smo se. Odgazili smo nekaj metrov v smeri od koder smo pričakovali, da se bosta vsak trenutek pokazala Mark in Lori, po Damijanovih besedah izpred nekaj ur bi morala biti namreč že zdavnaj na vrhu. Nismo ju videli. Smo pa videli prelepo modro jezero in poleg njega bazo, malo manj lepo cesto in vasi ob njej. Hotel sem vase vsrkati vse a zato ni bilo časa, pred nami je bil namreč še ves sestop in močan veter nas je priganjal k temu še zadnjemu dejanju.
Do mesta, kjer smo pustili opremo in od koder se je bilo potrebno spustiti v severno steno, smo sestopili hitro. Tam smo sedeč na nahrbtnikih uživali na toplem soncu, se razgledovali na vse strani in nikamor več se nam ni mudilo. Kot da bi takrat vedeli, da bo prihajajoča noč neskončna in mrzla, da dan, ki ji bo sledil, ne bo nič toplejši, da se nam bo z vsakim spustom ob vrvi zdelo, da nismo prav nič bližje začetku stene, da bomo srečni kot otroci, ko bomo pod steno zvijali vrvi, da bomo bazo dosegli že pozno zvečer, da bomo v jedilnici jedli toplo juho, da bo z Lorijem in Markom vse v redu, saj je Damijan le narobe slišal, da se bomo smejali, ker nas je ura tako pretentala, ter da bomo še pozno v noč pili pivo in bili neskončno srečni.
Koncert se počasi bliža koncu. Dimna zavesa se je že razkadila. Okoli nas ni nepregledne množice ljudi, ki nas neskončno obožuje, pač pa le nekaj lokalnih pijančkov, ki verjetno hvalijo svojega boga, da je mučenja konec. Je že tako, da čas odstrani dim in meglo v katero pogosto zavijamo »epske« dosežke. Ostanejo le dejstva, skopa, omejena le na oceno, višino, čas plezanja in višino vrha. Zato je toliko bolj pomembno, da je ocena realno stanje težav v smeri in ne težav v naših glavah.
V dneh od 12.10.-15.10.2006 smo Matej Kladnik, Tine Cuder, Rok Blagus in Samo Krmelj preplezali Levi ozebnik (TD+ 80/45-60, cca. 1900m) na Chomolhari (7326m). Med vzponom smo v odličnih razmerah plezali brez varovanja, sestopili smo po smeri vzpona večinoma s spusti po vrvi.
Zjutraj sta bivak prva zapustila Matej in Samo. Jaz sem se moral že po nekaj metrih vrniti v šotor in zmasirati prste na nogi. Ko sem nekoliko segrel prste, sem nadaljeval. Bil sem že pod strmo skalno pregrado, ko sem videl, da je bivak zapustil še Tine.
Tako kot ves čas vzpona, so nas tudi v zadnji tehnični oviri pred robom stene pričakale odlične razmere. Tako smo nenavezani kljub precejšnjem mrazu in strmem plezanju najprej v loku levo-desno potem pa kar naravnost čez ozek in strm del ozebnika dosegli rob stene. Tja sem prišel zadnji. V sneg sem vrgel nahrbtnik, čelado in plezalni pas z vso tehnično opremo in se nastavil soncu. Šele čez čas sem se začel tresti in se počasi nekoliko ogrel. Po dveh dneh končno nekaj toplote! Slišal sem govorjenje okoli sebe, izjave so bile nelogične in nepovezane. »Ti pa ne zgledaš dobr« »smo na 6900 metrov« »kaj se pa tok treseš?« »sm z Damijanom govoru, prav da bosta Mark pa Lori čez pol ure na vrhu« »Sam tist pa ne more bit vrh, če mamo še 400 metrov« »a boš lohk šu naprej?« »Dobr da ne piha« »Sta mogla met pa res dobre razmere« »Najbrž sta najdla rov čez steno« »Karli kakšn je sneg?« …
Matej in Samo sta bila že daleč spredaj na grebenu, ko sem se zopet postavil na noge in se začel po polžje premikati proti vrhu. Ena, dve, tri štiri, pet, šest. Dihanje. In spet: ena, dve tri štiri, pet, šest.
V trenutkih, ko potrebujem vso voljo za neznaten premik bližje vrhu, vedno štejem korake in se čudim, kakšen napor moram vložiti v borih šest korakov. V dolini nikoli ne cenim napora potrebnega za hojo in tek. Vse je preveč enostavno. Tu pa sem neskončno vesel, ko naredim šest korakov in vem, da jih moram do vrha narediti prav toliko manj. V takih trenutkih zelo malo gledam proti vrhu ali dolini. Gledam samo predse in si govorim, da sem z vsakim korakom bližje cilju. Razgled mi ni pomemben. Ves čas se moram prepričevati, da napor ni zaman; da se bližam cilju, čeprav ob pogledu na vrh mislim, da ga nikoli ne bom dosegel.
Na grebenu sem najprej srečal Samov drugi cepin, korak, mogoče dva kasneje njegov nahrbtnik, še malo višje njegovo termovko. Čez čas sem dohitel še njega. Kazal je na uro, govoril o tem kako daleč je še in da ne ve, če bo zmogel. To je bil tisti Samo s katerim sva skozi vse poletje skupaj plezala in tekla po hribih. Bil je tisti Samo, ki me je na dostopu pod stene vedno čakal, in ki je na vrh vedno pritekel precej pred mano in bil že na prvi pogled manj utrujen. Pa vendar je bil tam na vzhodnem grebenu Chomolharija drugačen. Tudi on je lahko naredil le po nekaj korakov hkrati.
Sam sem takrat nehal misliti na uro in koliko imamo še do vrha. Odločen sem bil, da bom hodil dokler ne bom na vrhu. Na to, da nas lahko ujame noč, nisem mislil. Videl sem le vrh in sebe kako stopam nanj.
Pod delom, ki je izgledal kot vrh, pa vendar ni mogel biti, saj smo imeli do njega še vsaj dvesto višinskih metrov, nas je zajel močan veter. Najprej je izza roba izginil Matej, nato še Tine. Nekaj sta kričala, a veter je odnašal glasove, pa tudi tisto kar sem slišal-da sta na vrhu-ni moglo biti res. Tudi sam sem se prevrnil čez rob in vstal na ravnem delu. Bili smo na vrhu. Čez čas smo slišali Samota, ki je spraševal, če smo na vrhu. Nismo mu odgovorili. Bo že sam ugotovil.
Ob 14 30, štirinajstega oktobra 2006 smo iz vrha Chomolharija opazovali prelep razgled na Kančendzengo na eni in prelepe gore v Butanu na drugi strani. Objemali in slikali smo se. Odgazili smo nekaj metrov v smeri od koder smo pričakovali, da se bosta vsak trenutek pokazala Mark in Lori, po Damijanovih besedah izpred nekaj ur bi morala biti namreč že zdavnaj na vrhu. Nismo ju videli. Smo pa videli prelepo modro jezero in poleg njega bazo, malo manj lepo cesto in vasi ob njej. Hotel sem vase vsrkati vse a zato ni bilo časa, pred nami je bil namreč še ves sestop in močan veter nas je priganjal k temu še zadnjemu dejanju.
Do mesta, kjer smo pustili opremo in od koder se je bilo potrebno spustiti v severno steno, smo sestopili hitro. Tam smo sedeč na nahrbtnikih uživali na toplem soncu, se razgledovali na vse strani in nikamor več se nam ni mudilo. Kot da bi takrat vedeli, da bo prihajajoča noč neskončna in mrzla, da dan, ki ji bo sledil, ne bo nič toplejši, da se nam bo z vsakim spustom ob vrvi zdelo, da nismo prav nič bližje začetku stene, da bomo srečni kot otroci, ko bomo pod steno zvijali vrvi, da bomo bazo dosegli že pozno zvečer, da bomo v jedilnici jedli toplo juho, da bo z Lorijem in Markom vse v redu, saj je Damijan le narobe slišal, da se bomo smejali, ker nas je ura tako pretentala, ter da bomo še pozno v noč pili pivo in bili neskončno srečni.
Koncert se počasi bliža koncu. Dimna zavesa se je že razkadila. Okoli nas ni nepregledne množice ljudi, ki nas neskončno obožuje, pač pa le nekaj lokalnih pijančkov, ki verjetno hvalijo svojega boga, da je mučenja konec. Je že tako, da čas odstrani dim in meglo v katero pogosto zavijamo »epske« dosežke. Ostanejo le dejstva, skopa, omejena le na oceno, višino, čas plezanja in višino vrha. Zato je toliko bolj pomembno, da je ocena realno stanje težav v smeri in ne težav v naših glavah.
V dneh od 12.10.-15.10.2006 smo Matej Kladnik, Tine Cuder, Rok Blagus in Samo Krmelj preplezali Levi ozebnik (TD+ 80/45-60, cca. 1900m) na Chomolhari (7326m). Med vzponom smo v odličnih razmerah plezali brez varovanja, sestopili smo po smeri vzpona večinoma s spusti po vrvi.
-
project manager
- Prispevkov: 111
- Pridružen: 10 Feb 2005, 14:12
- Kontakt:
yeeah.....odlična bedna reportaža...a ste na odru nažigali: "ko biu sem še mali pizdun" ? 
..res dobra reportaža...
..res dobra reportaža......takla mamo, pa kola se dajemo...
Kaj vse smo počeli na izmenjavi s poljskimi alpinisti v tednu od 8.2.2008 do 17.8.2008 si lahko preberete na http://ka.pzs.si/?str=46&pid=162
super porocilo!
bedno in sukoparno tko kot je treba in zna le bednik.in tako kot so bili poljski plezalci.suhi kot para, ce kdo steka?!
bedno in sukoparno tko kot je treba in zna le bednik.in tako kot so bili poljski plezalci.suhi kot para, ce kdo steka?!
Zigc ma pa material za celovecerca.
Včeraj smo bolj ali manj uspešno poizkusili zapraviti nekaj moje prve plače. Kdo bi si še pred pol leta mislil, da bo ta dan prišel že tako kmalu. A tako je to v življenju, nekaterih priložnosti se pač ne sme zapraviti. Tako kot Luka, Aleš in jaz tistega 21. avgusta nismo smeli zapraviti priložnosti, da zlezemo na K7W.
Bilo je ob enih zjutraj, tretji dan plezanja. Na nogah smo bili praktično že 20 ur, in v naslednjih trenutkih se bo odločilo ali bomo uspeli ali ne. Varoval sem Aleša, ki se je ubadal s strašljivo skalno stopnjo, Luka pa je na moji levi s cepinom že udrihal po trdem ledu in poizkušal pripraviti polico za bivak. Kazalo mu je slabo. Aleš se je med tem prebil nekaj metrov više, se zagozdil v previsno poč in dihal. Ni mu kazalo najbolje. Sam sem se tresel od mraza in gledal malo Aleša, malo Lukata in si mislil, da bo to eden mojih težjih bivakov. Jasno mi je bilo, da bomo v takem viseli v lednih vijakih, bili pokriti s spalkami, šotor pa ne bo nič drugega kot prelepa rumena plahta pospravljena v nahrbtniku. Pomislil sem, da nam ne kaže najbolje.
Precej bolje nam je kazalo pred dvemi dnevi, ko smo brez težav zmogli skalno steno na začetku smeri. Plezanje v tem delu je bilo lepo. Strme plošče in poči iz prekrasnega grobega sivega granita. V spodnjem delu smo plezali bolj desno kot prvi plezalci in se tako izognili na pogled precej krušljivemu kaminu, ki je pripeljal pod vznožje izrazite zajede. Tu smo nekaj opreme pospravili v prašiča, ki smo ga potem šest raztežajev vlekli za seboj. Kar prehitro je prišel konec skalne stene in spust na viseči ledenik pred pričetkom lednega dela smeri. Šotor smo postavili na ravnici pod previsnimi skalnimi stenami, nekaj malega pojedli in popadali v spalni vreči. Ob petih zjutraj smo se zagrizli v strmino nad šotorom in že prav kmalu začeli varovati. Raztežaji ta dan so bili zanimivi, strmi, razmere pa ravno take, da so še dovolile napredovanje. Vmes je malo snežilo, se plazilo in se potem spet zjasnilo. Kmalu smo dosegli snežno rampo, ki vodi v levo, tam pa so se stvari nekoliko upočasnile. Nestrpno smo pričakovali mesto za bivak a noč je prišla pred njim in morali smo nadaljevati. In tako smo ob polnoči prišli na to mesto, ki bo odločilo ali nam bo uspelo ali ne. Strma ledna stena, nad njo pa še bolj strma skalna stopnja. Vesel sem bil, da se je Aleš lotil raztežaja. Vse je izgledalo kar preveč podobno tistemu 31.januarju lanskega leta.
Aleš se je še enkrat globoko nadihal, potem pa odločno nadaljeval s plezanjem. Za meni nevidne razčlembe v skali je zataknil cepin, stopil na nič, se potegnil više in postopek nekajkrat ponovil. Prišel je čez in kričali smo, kot da smo že na vrhu. Trajalo je še nekaj časa, da je uredil varovališče in nanj potegnil še naju. Imeli smo srečo. Neznansko srečo. Nekaj metrov desno od varovališča je bila sredi sicer ostrega raza ravna snežena polica, nad njo pa granitna streha. Ne vem, če smo že kdaj tako hitro pripravili bivak. Šotor smo enostavno vrgli na ravnico in se zavili v spalke. Potem smo razmišljali kako naprej. Odločili smo se, da bomo v kolikor bo vreme lepo že zjutraj nadaljevali proti vrhu, drugače pa si bomo privoščili dan odmora. Do jutra sem užival v udobju lastne spalke; privilegij, ki je pripadal le kuharju. Veliko smo jedli in pili, še več spali.
Drugi dan vreme ni bilo lepo, bilo je mrzlo, oblaki so prekrivali večji del neba in pihal je na trenutke kar močan veter. A želja po vrhu in strah pred poslabšanjem vremena sta nas gnala iz varnega zavetja in zaplezali smo v strme žlebove, ki so nas po nekaj raztežajih pripeljali do ostrega grebena, ki je vodil do vrha.
Zgodaj popoldne sem mozaiku slik v moji glavi dodal še najlepšo, pogled z vrha.
K7W mi je pomenil več kot le lepo goro. Bil je izpolnitev mojih dolgoletnih sanj. Sanj preplezati smer, ki v sebi združuje vse oblike plezanja, skalo, led, sneg in kombinacijo. Vesel sem, da mi je bilo sanje dano dosanjati in da se je to zgodilo v najboljši možni družbi. Aleš in Luka, hvala.
V dneh 19.8.-23.8.2008 smo Luka Lindič, Aleš Česen in Rok Blagus opravili prvo ponovitev smeri Andersson-House-Prezelj (ED; 6c, M6, 90 st.; 2200m) v zahodnem vrhu K7 (6858m).
Bilo je ob enih zjutraj, tretji dan plezanja. Na nogah smo bili praktično že 20 ur, in v naslednjih trenutkih se bo odločilo ali bomo uspeli ali ne. Varoval sem Aleša, ki se je ubadal s strašljivo skalno stopnjo, Luka pa je na moji levi s cepinom že udrihal po trdem ledu in poizkušal pripraviti polico za bivak. Kazalo mu je slabo. Aleš se je med tem prebil nekaj metrov više, se zagozdil v previsno poč in dihal. Ni mu kazalo najbolje. Sam sem se tresel od mraza in gledal malo Aleša, malo Lukata in si mislil, da bo to eden mojih težjih bivakov. Jasno mi je bilo, da bomo v takem viseli v lednih vijakih, bili pokriti s spalkami, šotor pa ne bo nič drugega kot prelepa rumena plahta pospravljena v nahrbtniku. Pomislil sem, da nam ne kaže najbolje.
Precej bolje nam je kazalo pred dvemi dnevi, ko smo brez težav zmogli skalno steno na začetku smeri. Plezanje v tem delu je bilo lepo. Strme plošče in poči iz prekrasnega grobega sivega granita. V spodnjem delu smo plezali bolj desno kot prvi plezalci in se tako izognili na pogled precej krušljivemu kaminu, ki je pripeljal pod vznožje izrazite zajede. Tu smo nekaj opreme pospravili v prašiča, ki smo ga potem šest raztežajev vlekli za seboj. Kar prehitro je prišel konec skalne stene in spust na viseči ledenik pred pričetkom lednega dela smeri. Šotor smo postavili na ravnici pod previsnimi skalnimi stenami, nekaj malega pojedli in popadali v spalni vreči. Ob petih zjutraj smo se zagrizli v strmino nad šotorom in že prav kmalu začeli varovati. Raztežaji ta dan so bili zanimivi, strmi, razmere pa ravno take, da so še dovolile napredovanje. Vmes je malo snežilo, se plazilo in se potem spet zjasnilo. Kmalu smo dosegli snežno rampo, ki vodi v levo, tam pa so se stvari nekoliko upočasnile. Nestrpno smo pričakovali mesto za bivak a noč je prišla pred njim in morali smo nadaljevati. In tako smo ob polnoči prišli na to mesto, ki bo odločilo ali nam bo uspelo ali ne. Strma ledna stena, nad njo pa še bolj strma skalna stopnja. Vesel sem bil, da se je Aleš lotil raztežaja. Vse je izgledalo kar preveč podobno tistemu 31.januarju lanskega leta.
Aleš se je še enkrat globoko nadihal, potem pa odločno nadaljeval s plezanjem. Za meni nevidne razčlembe v skali je zataknil cepin, stopil na nič, se potegnil više in postopek nekajkrat ponovil. Prišel je čez in kričali smo, kot da smo že na vrhu. Trajalo je še nekaj časa, da je uredil varovališče in nanj potegnil še naju. Imeli smo srečo. Neznansko srečo. Nekaj metrov desno od varovališča je bila sredi sicer ostrega raza ravna snežena polica, nad njo pa granitna streha. Ne vem, če smo že kdaj tako hitro pripravili bivak. Šotor smo enostavno vrgli na ravnico in se zavili v spalke. Potem smo razmišljali kako naprej. Odločili smo se, da bomo v kolikor bo vreme lepo že zjutraj nadaljevali proti vrhu, drugače pa si bomo privoščili dan odmora. Do jutra sem užival v udobju lastne spalke; privilegij, ki je pripadal le kuharju. Veliko smo jedli in pili, še več spali.
Drugi dan vreme ni bilo lepo, bilo je mrzlo, oblaki so prekrivali večji del neba in pihal je na trenutke kar močan veter. A želja po vrhu in strah pred poslabšanjem vremena sta nas gnala iz varnega zavetja in zaplezali smo v strme žlebove, ki so nas po nekaj raztežajih pripeljali do ostrega grebena, ki je vodil do vrha.
Zgodaj popoldne sem mozaiku slik v moji glavi dodal še najlepšo, pogled z vrha.
K7W mi je pomenil več kot le lepo goro. Bil je izpolnitev mojih dolgoletnih sanj. Sanj preplezati smer, ki v sebi združuje vse oblike plezanja, skalo, led, sneg in kombinacijo. Vesel sem, da mi je bilo sanje dano dosanjati in da se je to zgodilo v najboljši možni družbi. Aleš in Luka, hvala.
V dneh 19.8.-23.8.2008 smo Luka Lindič, Aleš Česen in Rok Blagus opravili prvo ponovitev smeri Andersson-House-Prezelj (ED; 6c, M6, 90 st.; 2200m) v zahodnem vrhu K7 (6858m).
Doživeti življenske sanje ni dano vsakemu...