Torek zvečer. Vrnem vodniček Samotu, požgečkam Ines po trebuščku, pozdravim Ivano, na Rimcu poklepetam s Simonom, spakiram nahrbtnik, prezgodaj je še za spat. Valjda, še na dozo pira in kimanja z glavo v ritmu KUD Idijotov na Trnfest. Za sproščen spanec. Zlo kratek sicer. Ob pol petih sem že pri Samu, ob osmih vstopiva. Lažji uvodni raztežaji, prestop v prečki in kar naravnost, verjetno prekmalu, navzgor. Tu še na topaka, zlomjen grif se mi odkotali v dolino, ostali oporni točki zdržita. Ravno pravo opozorilo za kasnejše raztežaje. Mimo Samota nadaljujem v kamin, čez dva previsa, šalce, fak je dobr Plezat. Po večraztežajni zajedi greva mal prepozno proti razu, travnati previsi nama poberejo kar nekaj časa. Pol pa kar še traja in traja do vrha, nižje ocene, a skala zahteva zbranost. Razni projektili, en v ramo, opozarjajo. Ob izboru pravih grifov in še bolj stopov se enkrat le konča. Pol pa zakon sestop: en abzajl, Via della Vita in še melišče za konec, kaj češ boljšga.
Mali Koritniški Mangart, Severni raz – Gilberti, VI-, 800m. Priporočila za smer niso bila ravno najboljša, izbire itak ni bilo, Samo jo je treniral za izpit. Men je bla vseen všeč. Al pa sam tok uživam v steni. Skala dobra, le mal bolj zbirčen moraš bit na nekaj mestih. Pol pa valda ne še dam. Matej in Matevž sta v KUDu, grem zaključit
krog. Pride še Paso s svežimi zgodbami iz Mela, pol je pa reportaža tko pozna.
Fak, Manka, pred tvojimi novelami sem sestavil lih dva stavka. Vse si nas okužla
Vstop v prečko
Povratek pod steno
.