Pod najino smer sem primahala čisto premočena v uri in pol. Skala je bila že na pogled videti kot ulita, kar mi je vlilo zaupanje v Jernejevo odločitev za to smer s konkretnimi štiricami in peticami. Pod steno je sledila stilska preobrazba, nato pa poplezavanje do prvega sidrišča. Zmenila sva se, da bom splezala naprej raztežajček ali dva. Kmalu mi je bilo žal, da nisem izbrala že prvega. Oprimki vseh vrst in klini so bili posejani na pravih mestih, kar je obetalo res odlično plezarijo. Še grozeči temni oblaki nad nama in mokra mesta na skali nista motila velikih duhov, še manj pa Jerneja, ki je ekspresno prodiral navzgor, vse do zoprne prečke v levo. Tu pa se je ustavilo. Pa ne zaradi previdnega prečenja, pač pa zaradi trenja vrvi v prečki. Jernej se je zato odločil, da vrvi potegne ločeno, ki pa sta se na bornem sidrišču povsem zameštrali in zafecljali. Jejhata, kako zamudno je lahko odštrikavanje vrvne kepe!
Jernej je smelo prodiral po petkah naprej, da bi prehitel bobneče oblake. Nato pa so se naju usmilili in svoj dežni tovor odložili nekje drugje. Opogumljena nad lepoto smeri in spremembo vremena sem pogoltnila cmok v grlu in si za svoje prvo plezanje naprej izbrala prvi raztežaj nad gredino (IV+) s krušljivim previsom za vstop. I, kam bi del? Ampak šlo je; vsak meter je potrjeval srečo pri izbiri raztežaja. Naslednji niso bili več tako ležerni, sploh ne basanje mimo gladke ožine, ki jo zmoreš s hrbtnim plezanjem in grabljenjem oprimka visoko nad glavo. Čeprav se mi je zdelo, da prodirava še kar hitro, sva do ključnega mesta smeri pod vrhom prišla skorajda v mraku. Jernej me je opozoril na zaguljen detajl in gladko steno, v kateri razen poličke 8 x 2 cm ni prostora za noge. In če si doma bolj med palčki, je od tja do do minimalčka pod štantom dolga pot. Jebiga, v nenaravni drži rok me je navilo in za trenutek sem morala počivat v pasu. Pa imamo A0, tako kot je napisano v Miheliču!
Po vnovični bitki z zameštrano vrvjo na štantu je sledil še zadnji, prav nič hvaležen raztežaj. In potem sva ob pol desetih pohrustala sendvič s pršutom in jo že v temi odpujsala do vznožja Kogla. Nato pa po postanku, v katerem je Jernej skočil še po nahrbtnik in majice, ki sva jih s prvega štanta odvrgla pod smer, pod svečavo zvezd prispela do avta. Na poti do Ljubljane (ura je bila že čez polnoč) so nama pot prekrižale samo dolgorepe nočne živali in noben gostilničar s hladnim pivom v roki. Lisice so vodile proti mačkam 3:2. Ah, za mano je bil res mega dan in pol noči!
Upam, da se še kdaj ponovi! Jernej, še enkrat hvala!!!!