Z Igorjem A. sva se namreč v nedeljo navsezgodaj odpravila proti Koglu. Virensa sva prešlatala cug-cug. V roke je tuintam zanohtalo, saj naju je, pripravnika in tečajnico v kratkih rokavih, nenadna meglica pošteno ohladila. Po vzponu sva podaljšala proti Velikim Podom - proti Štruci in Skuti. Gora zaradi megle sploh nisva videla. Za hip je posijalo sonce, tako da sva se prepričala, da sva na pravi poti. V tistih drobnih trenutkih obsijanosti stene, se je potrdilo, kako lepa je Štruca. V Miheliču namreč piše, da je to edina gora v Sloveniji, ki se po kakovosti skale lahko primerja s Paklenico. In res je bilo tako: plate, žlebiči in radiatorji, razjedeni od vode, skratka superca! Naskočila sva Igličevo, šele po nekaj meglenih cugih pa ugotovila, da sva vseeno zašla v Černivec Pibernika (IV), ki pa seveda ni težka smer, ker se je dalo stopat na trenje in še se je kaj našlo za roke. V smeri se nahaja le nekaj klinov za vzorec, zato sva se varovala malce s klini, malce z gurtnami, malce s frendi. Poudarek na malce. Kljub zračnemu varovanju sva srečno prispela na vrh. Zgoraj pa se je pojavila dilema ali desno ali levo. Odločila sva se, da slediva markirani poti na Skuto. Pa sva osvojila še ta vrh (2532 m). Na kratko sva pogledala proti Jezerskemu in na Veliko Babo. Pogled proti Kamniški Bistrici je pa še vedno ostajal v megli. Od spodaj, očitno iz koče pri Kamniški Bistrici, se je slišala goveja muzka, ki je najedala tudi med plezanjem.
Po polžje sva se odslinila s Skute in prišla na stezo pod goro. Tam pa častna straža! Na stezi je namreč ležalo in grdo gledalo osem kozorogov. Nisem imela želje bosti se z njimi, pač pa sem jo podurhala kar po melišču navzdol. Melišču z veliko kamni, kar je občutila tudi moja rit in roke. Ampak bolje to, kot rog v trebuhu.
Potem pa se je začela eksistencialna kriza. Ko sva prispela do Gamsovega skreta, sva se izgubila. No, ne čisto, pa vseeno ravno dovolj, da me je malce zazeblo pri srčku. Na levi pa hudourniški graben, na desni Kogel. Po sredini pa kao travica (spolzka) z nekimi stezicami, na voljo planincem in gamsom s slabimi higienskimi navadami. I, kam bi šel? Sva se že videla na dnu, dve zveriženi trupelci, žrtvi slovenskih gora. Po telefonu, ki je ves čas prekinjal, sem poklicala na pomoč Žako, ki naju je usmerila na pravo pot. Hvala, Žaka! In Dejan, ki je tudi vskočil v 'reševalno akcijo'. Medve sva se namreč abzajlali, kar je stokrat boljša rešitev, z Jernejem pa sva po Gamsovem skretu kolovratila sredi noči, tako da mi je napol oproščeno. Šele ob pol desetih sva se z Igorjem pofočkala pri avtu. Po 1700 metrih višinskih metrov gor in dol. Noge so bile telečje, trebušček prazen, koča pa že zaprta. In zato sva odbrzela domov, večerjici in zasluženi komi naproti.
Fotk ni, ker ni nihče slikal. Itak se ne bi videlo skoraj nič zaradi megle.
Me veseli, da se je izšlo brez večernega iskanja 
Marinka, daj začni osvajat še druge hribe, v Koglu zdaj res poznaš že vsak kotiček v vsakem vremenu in času dneva 