V Možnico sem se pripeljala že ob šestih, znova le po urici, dveh spanja (moje treme pred težjimi vzponi očitno še ni konec). No, na srečo je dostop namesto treh ur po Miheliču trajal samo uro in pol. Kljub temu, da sva hitela, sta naju s Tinetom prehitela dva rašičana. To hitrost sta žal kasneje kompenzirala v sami smeri. Štanti so bili ves čas zasedeni, kar mi je omogočilo rahlo kinkanje na soncu.
Liter in pol vode je bilo premalo. Smer sama pa je res enakomerno zaguljena, ocene pa zelo skromne. Drži Rokova ugotovitev, da je najtežji cug pravzaprav predzadnji V+. Pa ne samo detajl, moje utrujene kosti so se komaj skobalile čez kamin. Tinetov okorni nahrbtnik na mojem hrbtu pri tem basanju čez ožine ni kaj prida pomagal. Ampak nekako sem že zmogla priti do vrha, saj sem žvau! Naprej sem zlezla celo štiri lažje cuge.
Sestop se je vlekel, pot do doma tudi. Kljub maratonu pa je bil to res pravi dan za Sivi sončni ideal, ko sem kar trikrat obiskala Italijo in jo na srečo tudi trikrat zapustila.
In še tradicionalna bilanca o izgubah: ena roza elastika za lase, en klin v steni, gurtna BD z dvema BD vponkama (na terasci v prvem štantu), pa še zamenjana gurtna z vponko z rašičani - takole na uč za vsaj 40 evrčkov izgubljene robe. Za ideale se je treba očitno tudi žrtvovat.
Kaj pa dobljeno na drugi strani? Super izkušnja, odličen soplezalec, pa enooooormen muskelfiber (prejšnji dan sem pretekla še 18,5 km, večinoma v tekmovalnem tempu za LM). Še danes komaj hodim.
Fotke: http://picasaweb.google.com/marinkasime ... IhR7ZdnZ7c#
