Spodnji del je bil odlično zalit, zato sva ga solirala. Sneg se je menjal med pršičem in škripavčkom, vmes je bilo celo nekaj ledu.
Šele v predzadnjem raztežaju sva se začela varovat in kmalu sva bila 30 m pod vrhom. Tukaj so se pa začele težave. Zadnjih nekaj metrov smeri teče po gladkem kotu, ki ga je treba podrytoolat. Jaz sem čepel v majhni sneženi kotanji in provizorično varoval, Matevž je pa besno odkopaval sneg, da bi našel kakšnega od bojda mnogoštevilnih svedrovcev ali pa vsaj zdravo poko za klin.
Po pol ure naju je premamila s soncem obsijana rampa ki je vodila levo na greben.
Smeri torej nisva splezala kot se spodobi, sva bila pa vseeno nagrajena z kičasto lepim pogledom na vrhove Zeleniških špic.
