) :Oj, sem dobila nalogo da vam sporočim, kak fajn, super, ... zimsko avanturo smo se mel za vikend
Po novoletnem počitku sem se odločila da bi bilo še dobro malo zarit u sneg, preden pride na spored delovni ponedeljek. V mislih sem imela lažje turce, a sem ob ponudbi za tridnevno pohajkovanje po hribih z Žako, Manco in Jernjem težko rekla ne, še po kratkem posvetu o turi sem se odločila da tvegam in stisnem še zadnje atome energije in jim sledim.
Topla spalka, nekaj parov rokavic, vrečka piškotov, škatla s salamo, sirom in pršutom, ter dobra volja so bile glavne stvari, ki smo jih prenašali te tri dni. Tudi cepini, dereze in lopata so prišli še kako prav.
Štartal smo iz Stare Fužine, kjer smo se po zasneženi in lepo zvoženi cesti odpravili proti Planini Jezero, kjer smo stisnili prvi požirek, pojedli prvi piškot in zaflikali prvi »Mancin« žulj, od tam nas je sonček pospremil po zasneženi pokrajini preko grebena novim dogodivščinam naproti ... kjer naj bi nas korak vodil preko planine Viševnik ter planine Ovčarija do 7 jezer ter naprej do Kredarice u dolino Krma
… a višja sila je hotela drgač 
.Iz Planine Viševnik sta vodili dve sledi, težko je bilo ugotoviti, katera bi bila primernejša do Planine Ovčarija, zato nadaljujemo po levi; upajoč da bo ta pot prava. Kmalu nas ujame noč, za njo se dvigne še megla in kmalu ugotovimo, da ne vemo točno kje smo -po domače povedan, da smo u riti. Potrebujemo prehod na desno, kjer so se vzpenjale strme skale. Odločimo se da prečimo po grapi, ki je postajala vedno bolj strma, za konec pa je postregla še s krajšim skokom, katerega smo uspeli premagat z upanjem, da prispemo do bivaka. Po krajšem tavanju ugotovimo, da ga ni
. Ne ostane druzga kot veselo na delo, lopate v roke in »kopanje« se začne: bolj globoko, probi u levo, ... končno nam uspe sestavit prav prijetno in razmeroma toplo luknjo za vse 4, kjer strop krasijo smučke in palce, na katerega smo zmetali še nekaj snega, da smo zaprli drugi vhod bivaka. Težko bi govorili o udobni namestitvi, saj nam je neprestano kapljalo za vrat, pogled je bil neprestano usmerjen navzgor in samo čakali smo kdaj se bo vse skupaj zrušl na nas, ... a a a a po dolgi noči smo se le zbudili s streho nad glavo in lužo pod ritjo. Poleg te sreče nam je bilo naklonjeno tudi vreme, saj je sonček že klical iz luknje, da poiščemo boljšo streho nad glavo. Po krajšem sprehodu po planini smo se le uspeli orientirati in se spustiti do planine Ovčarija od tam pa do 7 jezer, kamor smo prispeli še podnevi 
. V bivaku, ki je bil v primerjavi z luknjo prejšnjega dne pravi zamrzovalnik, smo imeli kar dosti časa za pogovor, jedačo in pijačo … zmazal smo škatlo s pršutom in sirom, si skuhal ne vem točno kak » … Beef with … rice«, po okusu bi ga težko prepoznal, a ko ugrizneš u žilo mesa … ti je takoj jasno kaj ješ. Obdelali skoraj polovico »znanih« oseb tega sveta od Mičota do Titota ter se pri tem neizmerno režali (in se ob tem vsaj mau segreli 
.Jutro je bilo jasno, sonček je nažigal u dolino; Žaka, Manca in Jernej so se odločili, da morajo sporbat flanko nad bajto … res so bli dobri … navdušeni nasmehi na obrazu so povedal vse … špure pa tut.
Sama se po navodilih odpravim po isti sledi nazaj po desni (to je tista, ki ni leva … za menoj prišepne Žaka ) proti Komni … kmalu me ustavijo … ej po desni … na kar ugotovim da sem na jezeru (tako sem edina bila na 7 jezerih, ostali so bili ob 7 jezerih … šit … mau pa mi je blo vroče).
Čez hibčke in dolince se po hvala bogu sveže zvoženi špuri odpravimo proti Komni. Komi sem lovila sapo, tak so hitel, za čudo me še ni tok metal u snega kot prejšnje dni … no tu pa tam mi je uspel namočt rit al pa glavo u svež sneg
. Na Komni sta Jernej in Manca odvihrala po avto, z Žako pa sva splužli še zadnje ovinke v dolino … pivu in kraljevski pojedini na Jesenicah se ni dal upret.
