Vremenarji so obetali lepo vreme, Ana je naredila vse izpite, jaz pa nedeljskih 30 pretekla že v soboto. Kaj nama je drugega preostalo, kot da sva odrinili v hribe?
Za Sobotno sva se ogrevali že kar nekaj časa. Ta vikend se je končno poklopilo vse troje iz prvega stavka: vreme in najin čas. Sicer naju je v soboto zvečer začelo navijat od treme. Konec koncev samo enkrat plezaš prvič naprej smer z oceno V+. Malenšek in Neda, pa tudi Jernej Knop so razpršili najine dvome. Za vsak slučaj sem pol dostopa ponavljala svojo znano pozitivno afirmacijo JAZ TO ZMOREM! V mislih sem si rekla še to, da je to kot kakšna 5a+ v Napoleonici, tista desna od dreveščka. To pa že zmoremo, kajne?
Vstop sva našli takoj in tudi prvo sidrišče. Najtežji raztežaj me je presenetil. Oziroma presenetilo me je, da me ni bilo prav nič strah, saj so bile šalčke, škrapljice in stopki, klini in celo gurtna v sončni uri, točno tam, kjer so morali biti. Plate so zakon, JAZ [smilie=my heart fire up for you.gif] PLATE. Pa tudi kamini niso za odmet.
Zato pa v naslednjih dveh cugih ni bilo tako kot na Miheličevi skici. Z Ano sva šli malo desno, nato navzgor, nato le malo levo, pa spet navzgor, nato šele navzdol do neizrazitega stebra. Skratka vijuganje sem in tja.
Pot do vrha, sploh kamin levo od raza, bolj spominja na sprehajanje po melišču. Hrapavi kamin pred izstopom pa je bil spet čista poezija.
Kljub iskanju pravega prehoda v prvi tretjini smeri, sva z Ano še kar ponosni na časovnico (4.45). To je tudi najina prva smer, kjer res nisva imeli nobenih problemov. q<x Čeprav je bila folija za vsak slučaj v obeh nahrbtnikih.
Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica
Topel domek za vsakogar.
