bednikove reportaže iz izletov

Herojske zgodbe z gora in gostiln.
Odgovori
Uporabniški avatar
tweety
Prispevkov: 280
Pridružen: 20 Apr 2005, 19:28
Ime in priimek: Jernej Turn?ek, Ljubljana

Dost bedno, glede na to da je poletje!
Uporabniški avatar
Izi
Prispevkov: 427
Pridružen: 25 Mar 2005, 10:20
Ime in priimek: Brezovica

Čestitam za že drugo desetko 8) ,
ki je nisi dobil na faksu! :wink:
Zadnjič spremenil Izi, dne 28 Jul 2009, 13:33, skupaj popravljeno 1 krat.
Izi
Uporabniški avatar
Jani
Prispevkov: 66
Pridružen: 31 Mar 2005, 17:03
Ime in priimek: Janez Vratanar, Ljubljana

Se bolj je blo pa Roka letos gledat kako smer pleza.
Bravo Maestro!!!!! Kokr me spomin na vara pa ni
njegova prva desetka:). Ze lani je bil Bitko s stalaktiti
in zmagal.

P.S.: Turnsek you're next!
Zadnjič spremenil Jani, dne 28 Jul 2009, 13:28, skupaj popravljeno 1 krat.
JV - Jebi Veter
Uporabniški avatar
tweety
Prispevkov: 280
Pridružen: 20 Apr 2005, 19:28
Ime in priimek: Jernej Turn?ek, Ljubljana

Itak! Sutam k norc! :D
Uporabniški avatar
bikec
Prispevkov: 317
Pridružen: 19 Maj 2005, 11:12
Ime in priimek: anže martinčič

Sm sam vesel, da mamo suverenega frikovskega načelnika :)
Sladoled je pa že dobil.. ;)
fuk je kranjcem v kratek čas
bednik
Prispevkov: 219
Pridružen: 25 Feb 2005, 20:06
Ime in priimek: rok_blagus

Po prvem klasičnem in drugem mrzlem vzponu je bil že čas še za prosto ponovitev te božanske tvorbe na vrhu Stene. Kot se spodobi, sva do Sfinge priplezala od spodaj in potem pod najtežjim R 20 minut čakala, da je znanec iz primorskega konca, ki se je odločil raztežaj naštudirati na TR, obupal in izginil v previsih nad nama. Res čuden način za tako dobrega plezalca, sem si mislil, ko sem čez eno uro na vrhu ta istega raztežaja čakal na Aleša in se prekladal iz enega boka na drugega. Novi frikovski pas je mogoče res light and fast ampak na takih visečih varovališčih je tudi zehr nekomot. Z naslednjim raztežajem, ki je zaradi krušljivosti po mojem mnenju daleč najtežji v smeri, je mojstrsko opravil Aleš in čez eno uro sva se že smejala na ravni ploščadi vrh stene.

Sfinga - Obraz. 1.8.2009; Aleš Česen (VIII-, najtežji R z enim padcem) in Rok Blagus (IX, najtežji R 2go, ostalo NP oz TR). Dostop po Jugovem stebru (V), kjer sva en raztežaj varovala ostalo pa plezala nenavezana.

Forma je, glava pa vsaj v šodru še ni tista stara...
bednik
Prispevkov: 219
Pridružen: 25 Feb 2005, 20:06
Ime in priimek: rok_blagus

AKUT

Danes je bilo tako težko iti v službo. Raje bi šel v hribe in plezal. Do onemoglosti.

Torek
Z martinčkom greva v Kupljenik. Živčen sem, rad bi splezal vsaj po ocenah take težave kot me čakajo v soboto. Za začetek 6b+. Potem 8a, ki jo moram iti dvakrat. Potem 7c, kjer pri poizkusu vzpona na pogled padem proti koncu smeri, in za konec še 7a+ na flash. Precej daleč od zastavljenega cilja ampak dan je že kratek in tudi dan v službi ni bil najlažji. Tako sem si govoril zvečer, ko je Brecelj potrdil, da v soboto sigurno greva. Verjel si pa nisem povsem.

Četrtek
Konec službe in spet po ustaljenem ritmu. Martinček me pobere ob 15 15. Danes greva v Gornji Ig. Rad bi plezal lahke smeri, take, da me v glavo in roke ne bi preveč navilo. 6a, 6b+, 6c+, 6c+. Te smeri sem že poznal zato me je za konec dneva zamikalo, da bi poizkusil v eni novi. Od daleč je izgledala precej neplezljiva ampak saj je samo 6c+. Bo že. Prvi gib sem nekako naredil in potem s skrajno muko še štiri. Na petem sem padel in potem še na sedmem, devetem, enajstem,... FAAAK, pa kaj temu Mičotu ni jasn! Navilo me je, v roke in v glavo, ne sicer nujno v tem vrstnem redu. Spet sem si govoril, da je smer itak težja od 6c+ in da sem še vedno v formi. Nisem si verjel.

Sobota
Pogledam na fotoaparat. Zanima me koliko je ura. 15 30 je. Torej imava še več kot eno uro časa da splezava najtežji, deseti raztežaj. Najprej gre Brecelj. Izgleda težko, gibi so dolgi, oprimki pa za strop zelo slabi. Na koncu težav zatakne nekaj metuljev in se spusti nazaj dol. Komentar: pizda je strop. In če z čas še: sej najbrž se da samo strah te pa ne sme bit. In kako naj me ne bo strah? sem si mislil, ko sem po nekaj minutah visenja v strehi ugotovil, da tretjega svedra nikakor ne bom mogel upeti. Gibov na prehodu iz strehe v plato nisem mogel narediti (no ja, nisem se jih upal) zato sem se po vrvi s katero sva čez smer vlekla nahrbtnik in jo je Brecelj fiksiral v »varovališče« pregoljufal čez ta del. Časa je bilo še dovolj, vsaj tako sem si govoril, zato sem na top rope še malo pogledal gibe. Z izdatno pomočjo vrvi sem jih nekako naredil, se prepričal, da se splača vsaj enkrat poizkusiti in se spustil do varovališča. Kar dolgo sem čakal preden sem poizkusil. Šlo je presenetljivo dobro. Do zadnjega giba. Tam je treba narediti dolg gib iz slabega kloca za levo in podprijema za desno roko na šalco. Tudi izdatno kričanje ni pomagalo, da bi dosegel šalco in poletel sem v praznino. Padel sem praktično do štanta tako da mi drugega kot spust do tja niti ni preostalo. To je to. Roke so prežemali krči, v glavi se mi je od kričanja rahlo vrtelo. Ja sej sm bil kr blizu. Spet sem pogledal na uro, pojedel nekaj čokolade in se odločil, da bom poizkusil še enkrat. Spet sem kar dolgo čakal, preden sem poizkusil. Tokarat sem se zadrl še malo bolj in čudežno sem dosegel šalco. Tam sem potem nekaj minut počival in se prepričeval da ta zadnji dolg gib bom pa že naredil. Roke sem imel sicer postavljene drugače kot pred eno uro, ko sem ta gib poizkusil in tudi zamenjati jih nikakor nisem mogel. Ajde sej bo. Pognal sem se v levo, dosegel dober kloc in potem še rob. Od kričanja se mi je spet vrtelo v glavi in še kar nekaj časa je trajalo da sem se povzpel do varovališča. Raztežaje od tu naprej je potem kot prvi večinoma plezal Brecelj. Sonce je zašlo, ko sva dosegla izstopno polico. Nadela sva si čelni svetilki in sestopila po normalki do avta.

Ponedeljek
Ob 7 sem v službi in poizkušam urediti vtise. U bistvu ne vem kaj naj si mislim. Smer se mi je leta 2003 zdela nemogoča. Še ko sva se z Brecljem pred kakšnimi tremi tedni pogovarjala, sem mu rekel da to je pa sigurno pretežko. In potem je prišel Luka in smer splezal v enem dnevu. Nekaj mi je takrat preklopilo in v trenuktu je nemogoče postalo mogoče. Je že res, da je vse v glavi. Ne škodi pa, kot je že leta 2003 rekel Jaka, »da imaš 8b nivo«.

Hvala Breclju. Brez njega mi 100% ne bi uspelo!
Uporabniški avatar
tweety
Prispevkov: 280
Pridružen: 20 Apr 2005, 19:28
Ime in priimek: Jernej Turn?ek, Ljubljana

Stari, to pa je bedno! C-A-R-E!
Uporabniški avatar
Izi
Prispevkov: 427
Pridružen: 25 Mar 2005, 10:20
Ime in priimek: Brezovica

Če je forma ta prava :) potem gre vse 8) kot je treba.

Počasi se boš moral ustavit, če ne bo zmenjkal smeri! :razz:
Izi
bednik
Prispevkov: 219
Pridružen: 25 Feb 2005, 20:06
Ime in priimek: rok_blagus

Zaenkrat samo nekaj skopih dejstev

B IV - cca 6200m (D+, led 3+, mix, 50-70 st., 1000m), nova smer
B III - 6454m (ED, skala 6b, led 5, mix M5, 2 spusta ob vrvi v smeri, 1300m), nova smer
B II - 6510m - Prezgodnji izliv (ABO-, skala 6b+, led 6+, mix M8, 1 nihajna pre?ka (5m), 1300m), nova smer;

ve? pa mogo?e že danes na odseku.
bednik
Prispevkov: 219
Pridružen: 25 Feb 2005, 20:06
Ime in priimek: rok_blagus

4 50. Oglasi se budilka. Pa to danes pravzaprav ni budilka ampak zgolj opomnik, da lahko neham gledati v temno noč, ki še vedno obdaja parkirišče pod Cinami. Že cel teden spim izredno slabo. Živčen sem. V sredo sem v CSNju padel na zadnjem gibu. Mislil sem, da sem že na vrhu pa nisem bil. Danes ne bo prostora za take napake in zato sem živčen.

Dostop do pod stene se mi vleče, noge so težke in komaj naredim tistih 50 višincev do sedla, od koder gre potem pot levo pod severne stene Cin. Za težke noge krivim dva obiska Kotečnika in višino, čeprav globlje v sebi vem, da je razlog smer, ki se je bova lotila.

Pod smerjo mi gre na bruhanje, obvezni/obredni počep 25 metrov levo od vstopa pa rodi tekočo brozgo oranžno-rjave barve. Ko ob 6 zjutraj zaplezam v prvi raztežaj in me po nekaj metrih živalsko zanohta, je razpoloženje na vrhuncu. Ampak ni panike, itak se samo ogrevam. Raztežaj naj bi preplezal samo do prvega detajla, tako za ogrevanje. Potem bo šel Luka, tudi samo do prvega detajla in potem bo šlo zares. Pod prvim detajlom me je lepo odnohtalo, zato sem poizkusil plezati naprej. Šlo je in dobro ogret, beri pregret, sem dosegel varovališče. Luka je sredi raztežaja padel in spustil sem ga nazaj pod steno. V drugo mu je uspelo.

Drugi raztežaj je ogaben. 80 gibov, prvih 20 je zelo težkih po majhnih in drsečih stranskih oprimkih in podprijemih. Poizkusim in padem. Ponovim gibe in se spustim nazaj do Lukata. Zamenjava se. Luka pleza odlično. Sproščeno, mirno, lepo. Kmalu/prekmalu sem na vrsti. Spet padem na istem gibu kot prvič. Sledi kričanje, ki ga je Jani vajen, saj me posluša že celo poletje, Cine pa česa takega verjetno še niso slišale. Svet se mi je v trenutku podrl. Bedn si, ne bo ti ratal, potegn se gor, pa nej vsaj Luka zleze to sranje. Umirim se. Če sem v sredo v tretjem poizkusu zmogel CSN, potem lahko še enkrat tudi tukaj poizkusim. Luka me spusti nazaj do varovališča in takoj poskusim še enkrat. Gre bolje, a ne dovolj dobro. Spet padem. V takih trenutkih sem vajen tolažbe od spodaj. Jani običajno reče: Ja ta star sej bo, te čist razumem, tm itak z lahkoto lahk padeš. Danes pa je samo tišina. Cinam je vseeno zame, prijazno mi vračajo odmev skrbno izbranih kletvic. Luka me spet spusti nazaj na varovališče in takoj poizkusim še enkrat. Plezam slabo, a očitno dovolj dobro. Na štantu sem zmatran. Ne predstavljam si, da lahko po tem boju še kar koli preplezam. No ja, kakšna Pečenica v Miški bi še šla, ampak naju čakajo še 4 težki raztežaji.

Najtežji raztežaj gre najprej Luka. Mirno pleza od počitka do počitka, vmes pa odločno dela gibe, ki so se mi ob prvem obisku zdeli nemogoči. Stena je tu navpična oziroma zelo malo previsna, plezanje pa zato izredno tehnično. Na koncu raztežaja je najtežje mesto. Majhna strehica. Suvereno zapleza v to mesto in stisne! Kričim. Tokrat tisti drugi nabor besed, oiroma eno besedo, namenilnik na t. Spustim ga nazaj do sebe, hitro se zamenjava in tudi sam zaplezam v raztežaj. Zdi se mi neverjetno ampak z vsakim gibom sem bolj spočit. S sproščenostjo, ki mi je tuja, se hitro premikam od detajla do detajla. Vpenjam minimalno, vsak tretji ali četrti sveder in hitro pridem do počitka pod strehico. Zdej pa drž pesti, rečem Lukatu in se lotim detajla. Ko držim dve stranski polički, ne najdem pravega stopa za levo nogo, začne me obračati, se že vidim, kako padam v globino. Pa nisem padel. Našel sem pravi stop in potem zdržal do štanta.

Za seboj potegnem nahrbtnik, Luka pa mora še enkrat čez raztežaj. Kljub temu, da pleza po klinih, ga precej pobere. Že na začetku sva se odločila, da bova smer poizkusila preplezati skupaj kot enakopravna plezalca in si tako malo otežila stvar. Nekaj drugega je, če imaš s seboj "sužnja" (ang. belay bitch), ki ti nosi vodo, čevlje in ostalo kramo in tako na koncu raztežaja prihraniš nekaj moči, ki jo sicer porabiš za vlečenje nahrbtinka in ponavljanje že preplezanih raztežajev. Ta najina odločitev, je Lukata skoraj stala proste ponovitve.

Pod šestim raztežajem 20 minut počivava. Poslušava MI2. Glavo imam za trenutek povsem prazno. Poslušam glasbo in ne razmišljam o ničemer. Lep, v zadnjem tednu redek občutek. Luka gre prvi. Pod streho dolgo počiva, tarna, da je utrujen. Luka to sem opazil že v prejšnjem raztežaju, ko so to grabili krči! Noge ima že čez streho, od tam ima do konca detajla samo še en gib. Padam, kriči in res je njegovo telo vedno nižje. Če bo sedaj padel, potem danes ne bo imel dovolj moči za še en poizkus in potem bo moral čez vse to še enkrat...

Nekaj zmuti z nogami in naredi še zadnji gib. Kričim, živalsko dretje odmeva v stenah Cin, Luka pa spleza raztežaj do konca. Potem kriči tudi on. Bil sem tako vesel, kot da bi raztežaj tudi sam že preplezal. Ko je prišel nazaj do mene, sem spil še zadnje požirke vode, pojedel še zadnji power gel in še rahlo evforičen začel s plezanjem. Do strehe me je streznilo in na počitku sem začel razmišljati, da mene detajl še čaka. Ko sem držal prvi krimp čez streho, sem vedel, da ne bom padel.

Vse to štrikanje, vlečenje nahrbtnika in ponavljanje raztežajev naju je tako upočasnilo, da sva na vrh velike Cine prišla šele ob pol noči. Sestopa nisva poznala (za oba je bila to prva smer v veliki Cini) zato sva najprej hotela bivakirati kar na vrhu. Po eni uri naju je tako močno zeblo, da sva raje pričela s sestopom. Malo sva se lovila in do avta prišla ob 4ih.

Camilloto-Pellissier (Velika Cina, 8a+, 550m) so pred nama prosto preplezali trije Slovenci (Lukić, Grmovšek, Kranjc), nihče od njih ni vlekel nahrbtnika in ponavljal že preplezanih raztežajev. Alpinizem je za razliko od "frikanja" ekipni šport in vzponi, kjer sta oba člana naveze enakopravna in enako motivirana mi pomenijo več. Veselje ob uspehu je bilo večje, vesel sem bil za Lukata, zame, za oba!
ticko
Prispevkov: 203
Pridružen: 26 Maj 2005, 14:29
Ime in priimek: Matija Bokan; lj

BEDA 8)

čestitam, čestitam
Več je v dotiku. http://www.brest.si :p
Tinca
Prispevkov: 111
Pridružen: 20 Feb 2005, 11:20
Ime in priimek: Tina Di Batista, Ljubljana

Super sta, oba!!! Čestitam za skupno zmago!

Tinca
nasty
Prispevkov: 132
Pridružen: 07 Mar 2007, 16:54
Ime in priimek: Nastja Davidova

Ja bravo fanta! So se mi kr blazince spotile in pulz narastu ko sem brala. Uspesno naprej!
ancula
Prispevkov: 176
Pridružen: 23 Feb 2005, 19:03
Ime in priimek: anja davidova

bravo , fanta, pa drugič imejta pred seboj vodnika za sestop, je ful lažje.

pa svaka čast glede na vreme, ker mene je tist dan premrazil v steni.

aja, TIrol sport klettern vodniček sem kupila, tako da go bova mela še 1 teden, potem pa ga predam ao matici. Luka pa tud dobi svojga nazaj.

lp
que chucha !?!
Odgovori