Zadnja 2 meseca sem se potepal po Peruju in Ekvadorju. V Peruju sem na začetku preživel dobra dva tedna v Huarazu, oz. v okoliških hribih v Cordilleri Blanci. V Peru sem se odpravil v okviru moje fakultete, tako da sta z nami v hribih bila tudi profesorja iz naše fakultete (Burnik, Jereb).
Na prvo aklimatizacijsko turo smo se odpravili s kolesi, na drugo pa peš do Lagune Churup (4450m).
V višje hribe smo se najprej odpravili do baznega tabora pod Ischinco. Naš cilj sta bila Urus in pa Ischinca. Najprej smo odšli na Urus. Snega je izredno malo, saj se prične nekje na okoli 5000m, nato pa konca na okoli 5300m. Zadnjih 150 višinskih metrov se izvede po fino krušljivih skalah... Potem smo imeli dan počitka, katerega sem izkoristil, da sem se povzpel na hribček nad baznim taborom, od koder se odpre lep pogled na Toclaraju in na jezera pod njim. Naslednji dan smo odšli proti Ishinci (5530m). Pot se ne vzpenja tako strmo kot na Urus, ampak se počasi vije navzgor. Proti vrhu smo odšli po severozahodni strani. Na tej poti se pojavljajo številne ledeniške razpoke, nekatere ozke, druge pa bolj široke... Zadnjih slabih 100 višinskih metrov pod vrhom se strmina poveča na nekako 45°. Sestopili smo po jugozahodni strani. Takoj za vršnim grebenom nas je čakala ena široka in globoka špaltna, nato pa naprej pri sestopu ni bilo nobenih težav. Naslednje jutro smo zjutraj pospravili šotore, pričakali osle in se nato odpravili v dolino.
Ostali del naše ekipe se je odpravil na jug Peruja, v Huarazu pa sta ostala profesorja in jaz. Glavni cilj je bil še pred nami- Artensonraju (6025m).
Iz Huaraza se odpeljemo na 3 urno vožnjo proti Laguni Paron, od koder je izhodišče za vrh. Seveda je prva stvar, ki jo zjutraj naredimo, obisk mehanika... Naš taksist ima počeno ne eno, ampak 2 gumi...
Dokaj hitro dosežemo Laguno Paron, od tam pa polne nahrbtnike na rame in pod vrh. Artensonraju zagledamo šele, ko pridemo na drugo stran jezera. Še lepši zgleda, kot na fotografijah. Prvi dan se povzpnemo po moreni, čez ledenik in dosežemo high camp (~5000m). V celotni dolini srečamo le še eno navezo.. Tekom noči je malo snežilo, vendar ko se zbudimo je nebo jasno. Startamo, tik preden se zdani, saj je pred nami še nekaj špalten, katere raje prečkamo ko bo svetlo. Odpravimo se po normalnem pristopu (severnovzhodna stena). Čaka nas 800m plezarije... kaj naj rečem... res, čista uživancija!!! Večji del stene se naklonina giblje okoli 50,55°, zadnji izstopni del na greben pa se vse postavi bolj pokonci (70°). Dosežemo greben in vrh. Razgled na okoliške hribe so fantastični-Alpamayo, Huandoy, Huascaran, Piramide... na vrhu se poslikamo, nato pa nazaj do šotora. Naslednje jutro pa pospravimo šotor in se odpravimo preko ledenika in morene nazaj do jezera ter do Huaraza.
Od tam pa me je odneslo na jug Peruja do ostalega dela ekipe. In sledilo je popotovanje po Peruju in Ekvadorju... treking, pa kopanje v oazi, treking s konji, kiti skoraj na dosegu roke, kopanje pod slapovi, skok z mostu.... ipd.. skratka, res fajn 2 meseca
Prvi pogled na Artensonraju
Laguna Paron s Piramide v ozadju