Izi, kok klina dobiš na ferajnu, če u Turski žleb neseš skije.
Pa nazaj dol, do druzga balvana.
Pol.
Enga.
Enga pa pol.
Po mojem nobenga, ampak uprašat ni greh.
Turski žleb
Palenk je biu 4. Februarja ko en sex. Najprej tuš, potem pa po mokrem prbijat do vrha. Tazadn del pa tok dobr, da je blo kar škoda, da je že konc. Zvečer pa en skok na Okrešelj. Ravn tok, da so se pocedile sline za Turskim žlebom.
Gas v Ljubljano po dile. 5. Februarja pa še enkrat na Okrešelj pa u žleb. Na vrhu že malo mokro. Spust. Zgornjih 100 m trdih. Poezija. Potem pa bumf u kložo. Dile dol, o hudo. Pa peš dol do druzga balvana. Fuj. A zato sm nosu dile gor?
Dile na noge. Pa spet spust.
Da me vidi mama, pa da reče, da se me odreče Tako je šlo dol, da me je blo sram, da bi me kdo vidu, k me pozna. Ledeno, napihano, ledeno, napihano ... gas, bremza, gas, bremza ...
... čist spodaj pa z ročno obrnt (ko ti je vsega dost pa se vržeš na glavo u preval. Ta obrat je bil po moje še najboljše od cele smučarije).
Mimo GRS bajte proti izviru. Jug. Ena skala se mi je podpisala na dilo. Al se je dila na skalo. Za en deci plastike sem bil takoj lažji.
Gremo domu.
Smuče sm gledu, ko da so mi kaj krive.
10. februarja je bil drugi pomladanski dan. Noči so ble še mrzle, zato sm šel na ferajn po nekaj manjkajoče opreme in naletel na Izija in Matevža, ki sta ravno jemala zalet za England property. Prijavim ponočnjaško turo, poberem Silvota Kraglja na Knezovi in diretissima u Logarsko. Smučke so ostale u avtu javascript:emoticon(':x').
Mal pred polnočjo sva startala iz spodnje postaje tovorne žičnice pod Okrešljem. 3:20 sva bila na vrh Turskega žleba. Če ne bi bilo Silvota, bi bil to moj cilj. Pa je Sivc pogledu nekam u temo. Deset minut do Male rinke. Ja če bi bla pomlad. In ko sva bla na Mali sva šla še na Štajersko. Kaj se pa zamudiš.
Ko sva se spustila skozi žleb, sem šele videl, kak užitek je, če nimaš dil. Cepin v roke pa da vidmo, če pridem devičnik v dolino.
Sred spusta se je začelo svitati. Res čudovit trenutek. Zarad takih se splača dat noč in moč.
In tista mala raztrganina zadaj na hlačah je postala ko ena dodatna ekstraventilacija. Nabasalo mi je snega, da sem bil ko en terenc s hlajenjem od zadaj.
Ko sva šla mimo celjske GRS bajte, so bli tam Foto, Rok, Matic in še nekaj novih. Nekaj let se že nismo videli. Pa se je pokazalo da še vedno vela: prjatli enkrat, prjatli za vedno.
Oni nekam u hribe, midva pa u dolino.
Silvo je od Logarske do Ljubljane pokal take fore, da bi tud brez paketa kofetovih cukrov ostal buden.
Ja. Kofetovi bomboni. En paket pred turo pa enga po turi. Silvo je bil tak, da ni velik mankal, da nisva šla zlest še slapa Sušica. Je že vodniček ven vleku. Še dobr da nisva mela štrika.
Gas v Ljubljano po dile. 5. Februarja pa še enkrat na Okrešelj pa u žleb. Na vrhu že malo mokro. Spust. Zgornjih 100 m trdih. Poezija. Potem pa bumf u kložo. Dile dol, o hudo. Pa peš dol do druzga balvana. Fuj. A zato sm nosu dile gor?
Dile na noge. Pa spet spust.
Da me vidi mama, pa da reče, da se me odreče Tako je šlo dol, da me je blo sram, da bi me kdo vidu, k me pozna. Ledeno, napihano, ledeno, napihano ... gas, bremza, gas, bremza ...
... čist spodaj pa z ročno obrnt (ko ti je vsega dost pa se vržeš na glavo u preval. Ta obrat je bil po moje še najboljše od cele smučarije).
Mimo GRS bajte proti izviru. Jug. Ena skala se mi je podpisala na dilo. Al se je dila na skalo. Za en deci plastike sem bil takoj lažji.
Gremo domu.
Smuče sm gledu, ko da so mi kaj krive.
10. februarja je bil drugi pomladanski dan. Noči so ble še mrzle, zato sm šel na ferajn po nekaj manjkajoče opreme in naletel na Izija in Matevža, ki sta ravno jemala zalet za England property. Prijavim ponočnjaško turo, poberem Silvota Kraglja na Knezovi in diretissima u Logarsko. Smučke so ostale u avtu javascript:emoticon(':x').
Mal pred polnočjo sva startala iz spodnje postaje tovorne žičnice pod Okrešljem. 3:20 sva bila na vrh Turskega žleba. Če ne bi bilo Silvota, bi bil to moj cilj. Pa je Sivc pogledu nekam u temo. Deset minut do Male rinke. Ja če bi bla pomlad. In ko sva bla na Mali sva šla še na Štajersko. Kaj se pa zamudiš.
Ko sva se spustila skozi žleb, sem šele videl, kak užitek je, če nimaš dil. Cepin v roke pa da vidmo, če pridem devičnik v dolino.
Sred spusta se je začelo svitati. Res čudovit trenutek. Zarad takih se splača dat noč in moč.
In tista mala raztrganina zadaj na hlačah je postala ko ena dodatna ekstraventilacija. Nabasalo mi je snega, da sem bil ko en terenc s hlajenjem od zadaj.
Ko sva šla mimo celjske GRS bajte, so bli tam Foto, Rok, Matic in še nekaj novih. Nekaj let se že nismo videli. Pa se je pokazalo da še vedno vela: prjatli enkrat, prjatli za vedno.
Oni nekam u hribe, midva pa u dolino.
Silvo je od Logarske do Ljubljane pokal take fore, da bi tud brez paketa kofetovih cukrov ostal buden.
Ja. Kofetovi bomboni. En paket pred turo pa enga po turi. Silvo je bil tak, da ni velik mankal, da nisva šla zlest še slapa Sušica. Je že vodniček ven vleku. Še dobr da nisva mela štrika.
žeja je huj ko domotožje
- project manager
- Prispevkov: 111
- Pridružen: 10 Feb 2005, 14:12
- Kontakt:
dejte mu klin. !!!!!...za crknt dobr....
...takla mamo, pa kola se dajemo...
predvsem za crknt q<nproject manager napisal/-a:dejte mu klin. !!!!!...za crknt dobr....
evo še ene par fotk
https://picasaweb.google.com/AOMatica.f ... 5280352850
žeja je huj ko domotožje
žeja je huj ko domotožje