) bi bilo pa sploh fajn.bednikove reportaže iz izletov
"medtem ko za Roka velja, da ima tudi precej dolga obdobja, ko se posveča predvsem športnem plezanju" by AN
malenšek, nič ne bo s slikami, k načelnik ne rab klinov
malenšek, nič ne bo s slikami, k načelnik ne rab klinov
Več je v dotiku. http://www.brest.si
Spodnji sestavek je bil sicer deloma objavljen v Montagnes, ampak glede na to, da je šlo podjetje v stečaj, in da nam za naše delo niso plačali niti centa, verjetno s poobjavo dela, za katerega sem že »prodal« avtorske pravice, ne bo težav.
»Daj nehaj, spet pretiravaš! Led ne more biti previsen!«
Markove besede, ko prvič zagledamo Prezgodnji Izliv, linijo v Bhagirathiju II, so odločne in za trenutek res pomislim, da se moj zorni kot samo igra z dimenzijami Himalaje. Ne da se mi pregovarjati, zato odgovorim: »Ok, mogoče, samo strmo je pa za popizdit!«
Na vprašanje ali je led lahko previsen smo potem za nekaj časa pozabili in nadaljevali dostop do širokega grabna med BII in BIV. Ko smo splezali na vrh slednjega, smo pričeli razmišljati o BIII. Velika količina snega, ki je po daljšem obdobju slabega vremena še vedno vztrajno ležal po strmih stenah, nas je prepričala, da poizkusimo v Škotski smeri.
Na vrhu širokega, nizkega balvana nekaj metrov od baze pripravljamo opremo. Dve spalki, ena bivak vreča, dvojna vrv, nekaj lednih vijakov, veliko neskončnih zank in vponk. Tu ni težav. Na vrsti so frendi, kjer se zaplete.
»En set! To bo čisto dovolj!« reče Marko.
»En set?! To je premalo!« odgovorim.
Luka premetava goro frendov, dobre tri sete jih imamo v bazi, in je tiho. Pred očmi se mi prikazujejo dolge, enakomerne in široke poči. Poizkušam si predstavljati, kako jih bom preplezal z enim frendom na raztežaj.
»Vzemimo raje dva seta,« izdavim, čeprav vem, da bom Marka težko prepričal. »Kaj pa od ta velikih? Dajmo vzeti vsaj eno štirko,« še dodam.
»Ma kaj štirko! A veš kako je to težko! Dvojka bo dovolj,« pričakovano odgovori Marko.
Tudi na Aljaski sva pred leti plezala brez štirke, čeprav je na skici jasno pisalo, da jo rabiš za široko poč v spodnji polovici smeri.
»Če je lahko Donini splezal z, potem lahko jaz brez,« je v šotoru pod steno Marko takrat utemeljil odločitev. Nisem se preveč obremenljeval, ker sem vedel, da bo raztežaj kot prvi itak plezal on. Nekje na sredi poči sva si potem oba želela, da bi štirko vzela s seboj. Gledal sem vrvi, ki so visele daleč od stene, globoko pod Markom je bilo zadnje varovalo. Vidno so mu pojenjale moči in že sem se pripravljal na padec. Na koncu z močmi je prišel do nekoliko ožjega dela poči in zataknil trojko. Takrat sva si oba globoko oddahnila.
»Ma veš kdaj so to že splezali. Štirke sigurno ne rabimo,« je Markova zadnja in v Bhagirathi III bomo odšli s setom frendov in brez štirke.
»Nazaj bomo šli po smeri,« je spet odločen Mark.
»Kaj pa, če bi vseeno raje sestopili na drugo stran?« zopet nasprotujem.
»Ma veš kako je to daleč! Pa vso opremo bomo morali nesti okrog hriba in potem nazaj na ABC.«
»Ja, samo sestop na drugo stran izgleda vseeno bolj enostaven kot 1300 metrov abzajlanja po smeri. Bomo že nesli nazaj na ABC, saj opreme ne bo več tako veliko.«
Marka zopet nisem prepričal in sestopili naj bi po smeri vzpona. Hrane vzamemo malo, saj je Mark mnenja, da bomo smer zmogli v enem dnevu. Sam sem bolj pesimističen in mu skušam dopovedati, da bomo rabili tri, a ga tudi tu ne prepričam.
V BIII nas je velika količina snega vodila po lepih prehodih desno od škotske smeri. Na velikem snežišču v spodnji tretjini stene smo se morali odločiti, kje bomo nadaljevali s plezanjem. Ali naj prečimo levo v škotsko smer ali pa nadaljujemo desno po novem terenu.
»Ali misliš, da se bo dalo tam kje bivakirati?« pokazal sem na škrbino v razu daleč nad nami in na steno levo od nje.
»Ja sigurno!« je bil odločen Marko. Izjava res ni puščala prostora za dvom in prepričan v to, da bomo zgoraj našli bivak, sem zagazil proti desni.
V strmi skalni steni levo od izrazite škrbine se je izkalo, da smo imeli frendov res povsem dovolj. Plošče po katerih smo plezali so ponujale dovolj različnih razpok, da smo lahko v raztežajih uporabljali celoten komplet frendov. Poči niso bile široke, tako, da bi bila štirka res odveč. Bivak, ki smo ga dosegli že ponoči, je bil sicer minimalističen, pa vendar Marka intuicija tudi tokrat ni pustila na cedilu.
»Mogoče bi raje sestopili na drugo stran,« je zjutraj obelodanil Marko. Nisem si mogel kaj, da se ob tem ne bi hudomušno nasmehnil. Strinjali smo se in se zvečer prek vrha spustili na drugo stran gore in po še enem bivaku tretji dan dosegli bazo. Po nekaj dneh počitka smo potem vstopili še v Prezgodnji Izliv.
Pod slapom v BII smo in kljub utrujenosti mi usta hudomušno lezejo proti ušesom.
»Je kar previsen tale slap,« prizna Marko.
»Je ja,« se strinjava z Luko, medtem, ko mu podajava opremo, ki sva jo očistila v spodnjem raztežaju.
»Daj nehaj, spet pretiravaš! Led ne more biti previsen!«
Markove besede, ko prvič zagledamo Prezgodnji Izliv, linijo v Bhagirathiju II, so odločne in za trenutek res pomislim, da se moj zorni kot samo igra z dimenzijami Himalaje. Ne da se mi pregovarjati, zato odgovorim: »Ok, mogoče, samo strmo je pa za popizdit!«
Na vprašanje ali je led lahko previsen smo potem za nekaj časa pozabili in nadaljevali dostop do širokega grabna med BII in BIV. Ko smo splezali na vrh slednjega, smo pričeli razmišljati o BIII. Velika količina snega, ki je po daljšem obdobju slabega vremena še vedno vztrajno ležal po strmih stenah, nas je prepričala, da poizkusimo v Škotski smeri.
Na vrhu širokega, nizkega balvana nekaj metrov od baze pripravljamo opremo. Dve spalki, ena bivak vreča, dvojna vrv, nekaj lednih vijakov, veliko neskončnih zank in vponk. Tu ni težav. Na vrsti so frendi, kjer se zaplete.
»En set! To bo čisto dovolj!« reče Marko.
»En set?! To je premalo!« odgovorim.
Luka premetava goro frendov, dobre tri sete jih imamo v bazi, in je tiho. Pred očmi se mi prikazujejo dolge, enakomerne in široke poči. Poizkušam si predstavljati, kako jih bom preplezal z enim frendom na raztežaj.
»Vzemimo raje dva seta,« izdavim, čeprav vem, da bom Marka težko prepričal. »Kaj pa od ta velikih? Dajmo vzeti vsaj eno štirko,« še dodam.
»Ma kaj štirko! A veš kako je to težko! Dvojka bo dovolj,« pričakovano odgovori Marko.
Tudi na Aljaski sva pred leti plezala brez štirke, čeprav je na skici jasno pisalo, da jo rabiš za široko poč v spodnji polovici smeri.
»Če je lahko Donini splezal z, potem lahko jaz brez,« je v šotoru pod steno Marko takrat utemeljil odločitev. Nisem se preveč obremenljeval, ker sem vedel, da bo raztežaj kot prvi itak plezal on. Nekje na sredi poči sva si potem oba želela, da bi štirko vzela s seboj. Gledal sem vrvi, ki so visele daleč od stene, globoko pod Markom je bilo zadnje varovalo. Vidno so mu pojenjale moči in že sem se pripravljal na padec. Na koncu z močmi je prišel do nekoliko ožjega dela poči in zataknil trojko. Takrat sva si oba globoko oddahnila.
»Ma veš kdaj so to že splezali. Štirke sigurno ne rabimo,« je Markova zadnja in v Bhagirathi III bomo odšli s setom frendov in brez štirke.
»Nazaj bomo šli po smeri,« je spet odločen Mark.
»Kaj pa, če bi vseeno raje sestopili na drugo stran?« zopet nasprotujem.
»Ma veš kako je to daleč! Pa vso opremo bomo morali nesti okrog hriba in potem nazaj na ABC.«
»Ja, samo sestop na drugo stran izgleda vseeno bolj enostaven kot 1300 metrov abzajlanja po smeri. Bomo že nesli nazaj na ABC, saj opreme ne bo več tako veliko.«
Marka zopet nisem prepričal in sestopili naj bi po smeri vzpona. Hrane vzamemo malo, saj je Mark mnenja, da bomo smer zmogli v enem dnevu. Sam sem bolj pesimističen in mu skušam dopovedati, da bomo rabili tri, a ga tudi tu ne prepričam.
V BIII nas je velika količina snega vodila po lepih prehodih desno od škotske smeri. Na velikem snežišču v spodnji tretjini stene smo se morali odločiti, kje bomo nadaljevali s plezanjem. Ali naj prečimo levo v škotsko smer ali pa nadaljujemo desno po novem terenu.
»Ali misliš, da se bo dalo tam kje bivakirati?« pokazal sem na škrbino v razu daleč nad nami in na steno levo od nje.
»Ja sigurno!« je bil odločen Marko. Izjava res ni puščala prostora za dvom in prepričan v to, da bomo zgoraj našli bivak, sem zagazil proti desni.
V strmi skalni steni levo od izrazite škrbine se je izkalo, da smo imeli frendov res povsem dovolj. Plošče po katerih smo plezali so ponujale dovolj različnih razpok, da smo lahko v raztežajih uporabljali celoten komplet frendov. Poči niso bile široke, tako, da bi bila štirka res odveč. Bivak, ki smo ga dosegli že ponoči, je bil sicer minimalističen, pa vendar Marka intuicija tudi tokrat ni pustila na cedilu.
»Mogoče bi raje sestopili na drugo stran,« je zjutraj obelodanil Marko. Nisem si mogel kaj, da se ob tem ne bi hudomušno nasmehnil. Strinjali smo se in se zvečer prek vrha spustili na drugo stran gore in po še enem bivaku tretji dan dosegli bazo. Po nekaj dneh počitka smo potem vstopili še v Prezgodnji Izliv.
Pod slapom v BII smo in kljub utrujenosti mi usta hudomušno lezejo proti ušesom.
»Je kar previsen tale slap,« prizna Marko.
»Je ja,« se strinjava z Luko, medtem, ko mu podajava opremo, ki sva jo očistila v spodnjem raztežaju.
2850+
... toliko metrov višinske razlike v vzponu je za nama z Alešem. Luka itak že celo zimo dela dvojne ture. Zjutraj gre sam smer ali dve, me počaka v kaki zakotni gostilni bogu za hrbtom in potem po službi zdirjava skupaj še čez eno smer. Ob njegovi včasih res nečloveški kondiciji se počutim nebogljenega. Fak, kako bo to na Makaluju zgledal? Tm ne bom mel 1000 višincev fore. Kondicijski primanjklaj hočem zmanjšati s teki na Krim, ampak vem, da ga s takimi popoldanskimi turami primernimi tudi za upokojence ne bom nikoli dohitel. Zato bi rad vsak dan dragocenega dopusta izkoristitil v celoti in vsaj malo zmanjšal zaostanek za njim.
Sva nekje v območju Direktne smeri v SV steni Stenarja in pravo olajšanje je opazovati sončni vzhod in potem plezati v soju sončnih žarkov. Plezanje ponoči mi ni v breme, ampak človeku vseeno presede, če ga pri dostopu/vzponu/sestopu na vsaki turi spremlja le mali krog bele svetlobe, ki jo ustvarja čelna svetilka.
Po prvem sto metrskem štajercu sledi zavijejo desno. Pol pa ni čudn, da to lezejo nenavezani, sej najtežji del smeri itak izpustiš. Že lani mi je šlo zelo v nos, ko se je reklo, da se je preplezalo neko smer, potem pa si na licu mesta ugotovil, da se je plezalo nekaj povsem drugega. Tako je recimo Direktna smer v Špiku dobila cca 100 vzponov, ampak samo ena naveza jo je res preplezala. Tudi mi dva z Alešem sva lani hotela preplezati Špikovo diretisimo, pa je nisva, ker sva najbolj strm raztežaj, ki pripelje v Skalaško smer, obvozila po levi. In potem je bilo čudno, ker sva rekla, da sva splezala varianto variante. Še pred nekaj leti je bilo v zimskih smereh povsem običajno, da si cepin zataknil za klin ali se tu in tam z rokami potegnil za komplet in je vzpon še vedno obdržal oceno VI 6 M. Danes je to (vsaj upam) postalo nesprejemljivo in upam, da bo tako sčasoma tudi s poročanjem o sami liniji vzpona.
Ob 9.30 sva nazaj pri bivaku. Še dobro, da sva prespala budilko in začela šele ob pol petih, ker drugače bi bila nazaj, ko bi ostali šele šli na turo. Čaj, ki so nama ga pustili Šorn, Jurček in Zorman, je mrzel zato poiščem kuhalnik. Ob tem se spomnim na vlakec ljudi, ki so se drug za drugim vzpenjali po snežnem traku v Črni graben. Med njimi je skoraj vsa odprava na Kula Kangri in zajame me kar malo nostalgičen spomin na tiste čase.
Takrat je bil vodja odprave Čečka, člani pa smo bili »mladi in perspektivni« alpinisti. Čeprav na odpravi nisem opravil nobenega omembe vrednega vzpona, mi je ostala v lepem spominu predvsem zaradi obilice neumnosti, katerim je botrovala mladostniška razigranost. »Če ti pravm, da ma ta baba 11 prstov!« »Ma ne...ja pa res, ej lej ta ma res 11 prstov!« »Ah ne nakladej, nemogoče! Hm...mogoče pa res. A bomo še enega?« Trajalo je tri dni, da je Jurček opravil zdravniški pregled in ugotovil, da jih ima samo deset.
V drugi smeri sva se v ogromni luknji, ki je večja od mojega stanovanja, navezala in pripravila na zanimiv raztežaj. Od daleč je izgledal sicer enostaven - dobro razčlenjena ne preveč strma skala. A potem na začetku nisem našel »super jamov« in kaj kmalu me je navilo. V podlahti in v glavo. Zraven rdečega sem zataknil še zelenega prijatelja in poiskusil znova. »Super jamov« nisem našel a nekako sem se pregoljufal do lažjega sveta. V zadnjem času sem bil kar nekajkrat za Savo (seveda ponoči) in na vrhu raztežaja sem ugotovil, da to ni prav nič dvignilo mojega nivoja za plezanje mix raztežajev v gorah. Za plezanje takih raztežajev rabiš občutek, sproščenost in vplezanost, česar pa jaz za Savo očitno nisem dobil. Tolažil sem se, da sem dobil vsaj malo širši hrbet, močnejša ramena in bolj definiran biceps. Aleš je bil hitro za menoj, nakar sva se razvezala in »odpikala« do vrha.
Prej še nikoli nisem bil na vrhu Stenarja zato sem hvaležen Alešu, da je zgazil globok sneg do vrha, od koder sem potem zviška gledal na meglo v ljubljanski kotlini in se spraševal, kakšen bi bil dan, če bi ga preživel za računalnikom na Vrazovem trgu.
Plezala sva v območju Direktne smeri (AI3+ 900m, 2h 30) in potem še Leve zajede (AI3+ M4 900m, 3h).
... toliko metrov višinske razlike v vzponu je za nama z Alešem. Luka itak že celo zimo dela dvojne ture. Zjutraj gre sam smer ali dve, me počaka v kaki zakotni gostilni bogu za hrbtom in potem po službi zdirjava skupaj še čez eno smer. Ob njegovi včasih res nečloveški kondiciji se počutim nebogljenega. Fak, kako bo to na Makaluju zgledal? Tm ne bom mel 1000 višincev fore. Kondicijski primanjklaj hočem zmanjšati s teki na Krim, ampak vem, da ga s takimi popoldanskimi turami primernimi tudi za upokojence ne bom nikoli dohitel. Zato bi rad vsak dan dragocenega dopusta izkoristitil v celoti in vsaj malo zmanjšal zaostanek za njim.
Sva nekje v območju Direktne smeri v SV steni Stenarja in pravo olajšanje je opazovati sončni vzhod in potem plezati v soju sončnih žarkov. Plezanje ponoči mi ni v breme, ampak človeku vseeno presede, če ga pri dostopu/vzponu/sestopu na vsaki turi spremlja le mali krog bele svetlobe, ki jo ustvarja čelna svetilka.
Po prvem sto metrskem štajercu sledi zavijejo desno. Pol pa ni čudn, da to lezejo nenavezani, sej najtežji del smeri itak izpustiš. Že lani mi je šlo zelo v nos, ko se je reklo, da se je preplezalo neko smer, potem pa si na licu mesta ugotovil, da se je plezalo nekaj povsem drugega. Tako je recimo Direktna smer v Špiku dobila cca 100 vzponov, ampak samo ena naveza jo je res preplezala. Tudi mi dva z Alešem sva lani hotela preplezati Špikovo diretisimo, pa je nisva, ker sva najbolj strm raztežaj, ki pripelje v Skalaško smer, obvozila po levi. In potem je bilo čudno, ker sva rekla, da sva splezala varianto variante. Še pred nekaj leti je bilo v zimskih smereh povsem običajno, da si cepin zataknil za klin ali se tu in tam z rokami potegnil za komplet in je vzpon še vedno obdržal oceno VI 6 M. Danes je to (vsaj upam) postalo nesprejemljivo in upam, da bo tako sčasoma tudi s poročanjem o sami liniji vzpona.
Ob 9.30 sva nazaj pri bivaku. Še dobro, da sva prespala budilko in začela šele ob pol petih, ker drugače bi bila nazaj, ko bi ostali šele šli na turo. Čaj, ki so nama ga pustili Šorn, Jurček in Zorman, je mrzel zato poiščem kuhalnik. Ob tem se spomnim na vlakec ljudi, ki so se drug za drugim vzpenjali po snežnem traku v Črni graben. Med njimi je skoraj vsa odprava na Kula Kangri in zajame me kar malo nostalgičen spomin na tiste čase.
Takrat je bil vodja odprave Čečka, člani pa smo bili »mladi in perspektivni« alpinisti. Čeprav na odpravi nisem opravil nobenega omembe vrednega vzpona, mi je ostala v lepem spominu predvsem zaradi obilice neumnosti, katerim je botrovala mladostniška razigranost. »Če ti pravm, da ma ta baba 11 prstov!« »Ma ne...ja pa res, ej lej ta ma res 11 prstov!« »Ah ne nakladej, nemogoče! Hm...mogoče pa res. A bomo še enega?« Trajalo je tri dni, da je Jurček opravil zdravniški pregled in ugotovil, da jih ima samo deset.
V drugi smeri sva se v ogromni luknji, ki je večja od mojega stanovanja, navezala in pripravila na zanimiv raztežaj. Od daleč je izgledal sicer enostaven - dobro razčlenjena ne preveč strma skala. A potem na začetku nisem našel »super jamov« in kaj kmalu me je navilo. V podlahti in v glavo. Zraven rdečega sem zataknil še zelenega prijatelja in poiskusil znova. »Super jamov« nisem našel a nekako sem se pregoljufal do lažjega sveta. V zadnjem času sem bil kar nekajkrat za Savo (seveda ponoči) in na vrhu raztežaja sem ugotovil, da to ni prav nič dvignilo mojega nivoja za plezanje mix raztežajev v gorah. Za plezanje takih raztežajev rabiš občutek, sproščenost in vplezanost, česar pa jaz za Savo očitno nisem dobil. Tolažil sem se, da sem dobil vsaj malo širši hrbet, močnejša ramena in bolj definiran biceps. Aleš je bil hitro za menoj, nakar sva se razvezala in »odpikala« do vrha.
Prej še nikoli nisem bil na vrhu Stenarja zato sem hvaležen Alešu, da je zgazil globok sneg do vrha, od koder sem potem zviška gledal na meglo v ljubljanski kotlini in se spraševal, kakšen bi bil dan, če bi ga preživel za računalnikom na Vrazovem trgu.
Plezala sva v območju Direktne smeri (AI3+ 900m, 2h 30) in potem še Leve zajede (AI3+ M4 900m, 3h).
Srečanje dveh svetov
Nepal, Makalu, ura neznana...
Sedim na topli skali in se nastavljam vedno toplejšim sončnim žarkom. Gledam severno steno Eversta in si mislim, da je s te strani Everest pravzaprav grda gora. Podobno si mislim za Lhotse. Tako ždim na soncu in čakam Lukata, ko se pred mano pojavi pravi marsovec. Oblečen je v goro puha rumene barve, na obrazu ima črno masko in s prižemo je pripet na fiksno vrv. Premika se počasi. Premik prižeme ter korak mogoče dva in se ustavi. Potem skozi masko diha zrak obogaten s kisikom in me gleda. V tem me doseže Luka in skupaj se čudiva prišleku iz drugega sveta. »Sam to je pa res noro, da so že tle na kisik priklopljeni,« izdavi Luka in se usede poleg mene. Čudno, že res, da je čudno, ampak na Marsu je atmosfera drugačna. Kmalu iza roba prikuka še en marsovec in slutim, da jih prihaja še nekaj. Malo sem že naveličan bizarnega prizora zato začnem sestopati dalje. Na rame naložim omaro in ob vrvi splezam navzdol. Še kar strmo je, zato me eden od marsovcev, ki visi na fiskni vrvi gleda malo postrani. Verjetno mu ni jasno, da se je tu mogoče premikati brez uporabe vrvi, še bolj verjetno pa ga je strah, da mu ne bom padel na glavo. Ko sem v njegovi višini, ga lepo pozdravim, a marsovec očitno ne zna angleško in v pozdrav zaslišim le globoko dihanje. Ko sem pod njim, si verjetno oddahne in prav neverjetno počasi nadaljuje naprej.
Kašno uro prej...
Z Lukatom počivava na ravni polički in opazujeva trop šerp, ki se vzpenja po fiksnih vrveh. Ko sem bil majhen (no ja še manjši), sem po televiziji najraje gledal dokumentarce o živalih. Najraje sem imel oddaje o antilopah ali pa divjih mačkah. Prizor, ki sva mu priča z Lukatom me neverjetno spominja na kakšnega od teh dokumentarcev. Trop gazel se zaleti v beg in ko mine nevarnost, se kar naekrat ustavijo. Potem spet stečejo in se trenutek kasneje spet ustavijo. Tako premikanje mi gre na živce pa tudi čakati se mi ne ljubi, da bo celoten trop uspel priti mimo naju. Zato začenem plezati navzdol. Nekje sredi tropa sem, ko se zasliši kričanje. Ustrašim se, da se je Lukatu kaj zgodilo zato pogledam v smer od koder prihaja kričanje. V tem mi eden od Šerp izpred nosa vzame cepin in tako ostanem na ledni strmini brez opore za roke. »Now you will pay for the ropes!« »Yes you must pay! I will give you the ice axe back when you pay.« Najprej mi kar ni jasno kaj se dogaja. Pa kaj ta osebek si dejansko predstavlja, da bom sredi 60 stopinjskega ledu iz zadnjega žepa potegnil denarnico in plačal. To iz najmanj dveh razlogov ni bilo mogoče. Prvič, moje nove puhaste hlače nimajo zadnjega žepa in drugič, predrznež sem si drznil iti proti vrhu osem tisočaka brez denarnice. Prav pošteno me navije v meča preden ga prepričam, da denarja nimam in da bom zato težko plačal. Potem se trop nekaj pogovarja, vodilni samec pa po radijski postaji javi položaj v bazo. Očitno je vsaj tam nekdo normalen, si mislim, ko mi po končanem klicu vrnejo cepin. Prav hitro odpikam navzdol, da bi se izognil še kakšni podobni dogodivščini.
10 ur po napadu tropa gazel...
Kar izmučen sem, ko ob našem šotoru v zgornji bazi, kot smo poimenovali mesto našega ABC in bazo vseh ostalih ljudi, ki so letos spomladi želeli priti na Makalu, iz ramen vržem omaro. Luka med tem že sedi na svoji omari pred šotorom. Ne mine dolgo, ko naju obkoli kašnih deset Šerp, večinoma so kuharji in pomočniki tukajšnjih odprav. Eden, ki se predstavi kot Pasang, sirdar odprave Jagged Globe, tiste agencije, ki vodi marsovce na vrhove osemtisočakov, nama najprej čestita za vrh. Še preden mu do konca povem, da vrha nisva videla, pa začne z mantro, ki jo bo ponavljal naslednje pol ure: »you must pay for the ropes.« Z Lukatom mu poizkušava civilizirano, tako kot je to v navadi med ljudmi, dopovedati, da sva vrvi uporabljala na celotnem vzponu le za dva, mogoče tri spuste ob vrvi in da prižem sploh nimava s seboj. Pasang, sirdar, ki je sedaj med pogovorom napredoval že v zvez(d)nega oficirja, se ne da in pravi, da morava plačati polno ceno, 100 ameriških zelencev po glavi. Strinjava se, da morava nekaj plačati, da pa polnega zneska ne bova plačala, saj se nama ne zdi pošteno, da za tri spuste plačava enak znesek kot ostali, ki vrvi uporabljajo že cel mesec. »You use ropes so you have to pay!« Opazim, da so nama Šerpe vedno bližje in v nekem trenutku naju Pasang odriva in kriči »do you want to die here?« Razloživa mu, da si želiva vse kaj drugega kot smrti v Himalaji, ampak to ga očitno še dodatno podkuri. »I will kill you if you don't pay!« tuli Pasang, sirdar in zvezdni oficir, obroč Šerp pa je vse ožji. Omeniva, da sva brez denarja, čudi me, da se tega prej nisva spomnila. Šerpe staknejo glave in zahtevajo, da jim dava svoje foto aparate. Ko jim rečeva, da to pa ne bo šlo, nama vzamejo dereze in vrvi. Preden se razbežijo vsak v svojo kuhinjo, Pasang, tisti, ki je sirdar in zvezdni oficir, pa v bife, nama še povejo, da bova stvari dobila nazaj, ko bova plačala.
Preden sem začel resno plezati, mi je Danilo Cedilnik povedal skrivnost alpinistov. S časom pozabimo vse slabe stvari, ki se nam dogajajo v hribih, ostanejo samo spomini na lepe trenutke. Zgornje besede sem zapisal zato, da ne bi nikoli pozabil kakšne svinjarije so se dogajale letos spomladi na normalni smeri na Makalu. Največjo svinjarijo, za katero vem, da jo bo nemogoče pozabiti, pa sem zamolčal. Mogoče vam jo povem na predavanju.
Nepal, Makalu, ura neznana...
Sedim na topli skali in se nastavljam vedno toplejšim sončnim žarkom. Gledam severno steno Eversta in si mislim, da je s te strani Everest pravzaprav grda gora. Podobno si mislim za Lhotse. Tako ždim na soncu in čakam Lukata, ko se pred mano pojavi pravi marsovec. Oblečen je v goro puha rumene barve, na obrazu ima črno masko in s prižemo je pripet na fiksno vrv. Premika se počasi. Premik prižeme ter korak mogoče dva in se ustavi. Potem skozi masko diha zrak obogaten s kisikom in me gleda. V tem me doseže Luka in skupaj se čudiva prišleku iz drugega sveta. »Sam to je pa res noro, da so že tle na kisik priklopljeni,« izdavi Luka in se usede poleg mene. Čudno, že res, da je čudno, ampak na Marsu je atmosfera drugačna. Kmalu iza roba prikuka še en marsovec in slutim, da jih prihaja še nekaj. Malo sem že naveličan bizarnega prizora zato začnem sestopati dalje. Na rame naložim omaro in ob vrvi splezam navzdol. Še kar strmo je, zato me eden od marsovcev, ki visi na fiskni vrvi gleda malo postrani. Verjetno mu ni jasno, da se je tu mogoče premikati brez uporabe vrvi, še bolj verjetno pa ga je strah, da mu ne bom padel na glavo. Ko sem v njegovi višini, ga lepo pozdravim, a marsovec očitno ne zna angleško in v pozdrav zaslišim le globoko dihanje. Ko sem pod njim, si verjetno oddahne in prav neverjetno počasi nadaljuje naprej.
Kašno uro prej...
Z Lukatom počivava na ravni polički in opazujeva trop šerp, ki se vzpenja po fiksnih vrveh. Ko sem bil majhen (no ja še manjši), sem po televiziji najraje gledal dokumentarce o živalih. Najraje sem imel oddaje o antilopah ali pa divjih mačkah. Prizor, ki sva mu priča z Lukatom me neverjetno spominja na kakšnega od teh dokumentarcev. Trop gazel se zaleti v beg in ko mine nevarnost, se kar naekrat ustavijo. Potem spet stečejo in se trenutek kasneje spet ustavijo. Tako premikanje mi gre na živce pa tudi čakati se mi ne ljubi, da bo celoten trop uspel priti mimo naju. Zato začenem plezati navzdol. Nekje sredi tropa sem, ko se zasliši kričanje. Ustrašim se, da se je Lukatu kaj zgodilo zato pogledam v smer od koder prihaja kričanje. V tem mi eden od Šerp izpred nosa vzame cepin in tako ostanem na ledni strmini brez opore za roke. »Now you will pay for the ropes!« »Yes you must pay! I will give you the ice axe back when you pay.« Najprej mi kar ni jasno kaj se dogaja. Pa kaj ta osebek si dejansko predstavlja, da bom sredi 60 stopinjskega ledu iz zadnjega žepa potegnil denarnico in plačal. To iz najmanj dveh razlogov ni bilo mogoče. Prvič, moje nove puhaste hlače nimajo zadnjega žepa in drugič, predrznež sem si drznil iti proti vrhu osem tisočaka brez denarnice. Prav pošteno me navije v meča preden ga prepričam, da denarja nimam in da bom zato težko plačal. Potem se trop nekaj pogovarja, vodilni samec pa po radijski postaji javi položaj v bazo. Očitno je vsaj tam nekdo normalen, si mislim, ko mi po končanem klicu vrnejo cepin. Prav hitro odpikam navzdol, da bi se izognil še kakšni podobni dogodivščini.
10 ur po napadu tropa gazel...
Kar izmučen sem, ko ob našem šotoru v zgornji bazi, kot smo poimenovali mesto našega ABC in bazo vseh ostalih ljudi, ki so letos spomladi želeli priti na Makalu, iz ramen vržem omaro. Luka med tem že sedi na svoji omari pred šotorom. Ne mine dolgo, ko naju obkoli kašnih deset Šerp, večinoma so kuharji in pomočniki tukajšnjih odprav. Eden, ki se predstavi kot Pasang, sirdar odprave Jagged Globe, tiste agencije, ki vodi marsovce na vrhove osemtisočakov, nama najprej čestita za vrh. Še preden mu do konca povem, da vrha nisva videla, pa začne z mantro, ki jo bo ponavljal naslednje pol ure: »you must pay for the ropes.« Z Lukatom mu poizkušava civilizirano, tako kot je to v navadi med ljudmi, dopovedati, da sva vrvi uporabljala na celotnem vzponu le za dva, mogoče tri spuste ob vrvi in da prižem sploh nimava s seboj. Pasang, sirdar, ki je sedaj med pogovorom napredoval že v zvez(d)nega oficirja, se ne da in pravi, da morava plačati polno ceno, 100 ameriških zelencev po glavi. Strinjava se, da morava nekaj plačati, da pa polnega zneska ne bova plačala, saj se nama ne zdi pošteno, da za tri spuste plačava enak znesek kot ostali, ki vrvi uporabljajo že cel mesec. »You use ropes so you have to pay!« Opazim, da so nama Šerpe vedno bližje in v nekem trenutku naju Pasang odriva in kriči »do you want to die here?« Razloživa mu, da si želiva vse kaj drugega kot smrti v Himalaji, ampak to ga očitno še dodatno podkuri. »I will kill you if you don't pay!« tuli Pasang, sirdar in zvezdni oficir, obroč Šerp pa je vse ožji. Omeniva, da sva brez denarja, čudi me, da se tega prej nisva spomnila. Šerpe staknejo glave in zahtevajo, da jim dava svoje foto aparate. Ko jim rečeva, da to pa ne bo šlo, nama vzamejo dereze in vrvi. Preden se razbežijo vsak v svojo kuhinjo, Pasang, tisti, ki je sirdar in zvezdni oficir, pa v bife, nama še povejo, da bova stvari dobila nazaj, ko bova plačala.
Preden sem začel resno plezati, mi je Danilo Cedilnik povedal skrivnost alpinistov. S časom pozabimo vse slabe stvari, ki se nam dogajajo v hribih, ostanejo samo spomini na lepe trenutke. Zgornje besede sem zapisal zato, da ne bi nikoli pozabil kakšne svinjarije so se dogajale letos spomladi na normalni smeri na Makalu. Največjo svinjarijo, za katero vem, da jo bo nemogoče pozabiti, pa sem zamolčal. Mogoče vam jo povem na predavanju.