Petek je bil namenjen raziskovanju in privajanju na višino. Najprej sva se zapičila v Supercouloir, ki je letos zelo dobro narejen, vendar sta se v prvem raztežaju že obešali dve navezi. Ko sva se hotela odpravit drugam, se je Nedi odvezal štrik in se odkotalil po bregu do prve špaltne. Naslednjo uro sva se potem šla Touching the Void, samo da jaz nisem imel nožka v žepu. Po uspešnem reševanju štrika sva se s turnimi smučmi počasi odpravila nazaj do koče in si spotoma ogledala par alternativnih ciljev.
Neda je ravnokar prilezla iz špaltne
Noč na 3600m je bila enkratna. Na skupnih ležiščih smo se kotalili gor in dol in odštevali minute. Ob 4h zjutraj se je prva skupinica neprespanih zombijev odsmučala pod steno Mont Blanc du Tacula in se zapodila v najbolj popularne smeri. Midva sva pod Modica-Noury prišla druga. Začetek je bil prav zabaven - plezanje preko krajne poči po previsnem snegu. Naslednjih 300m je snežne flanke. Najprej sva imela namen lepo počasi tacat navzgor, pol se nama je pa za rit nalimal en francoski vodnik s klientom in se na vsak način hotel zrinit naprej. Pa mu ni uspelo
. Ledni del smeri je bil čista uživancija - dober led, luknje od predhodnikov in pripravljeni štanti v skali. Bojda naj bi bilo težko 5+, ampak ni bilo. Dva raztežaja pod vrhom zmanjka ledu in večina ljudi tukaj neha plezat. Midva sva zaradi zgornjega ustajanja in tekmovanja s francoskim vodnikom prišla gor čisto prezgodaj, zato sva si mirno privoščila še malo praskanja po skali in zlezla originalni izstop.
Modica-Noury, 5+, 550m
Uživaška plezarija
Zadnji raztežaj
Za naslednje jutro nama je ostalo samo še smučanje v dolino po ledeniku Mer de glace. Zanimiva izkušnja, še posebej če imaš na nogah gojzarje, na hrbtu pa 30 kilski rukzak. Pa sva uspela tudi to odpeljat. Ko sva ležala na zgornji postaji zobate železnice in čakala na vlak, se je izza oblakov skrivnostno prikazal Dru. Naslednji projekt?
Sestop v dolino
Dru