To soboto me je zagrabila raziskovalna žilica in odločila sem se za spoznavanje osrednjega dela Stene. Bo morda kdaj pozimi prav prišlo. Pa sem pograbila novopečenega pripravnika Igorja in, khm, potapljača Gregorja (ki pa mu dokazano višine ležijo vsaj toliko kot globine) in smo šli potipat Bavarsko. Malo sem bila skeptična nad Miheličevim opevanjem čudovite skale, a po nepotrebnem. Vrsti se ena lepa štirica za drugo.
Da nam slučajno ne bi bilo dolgčas, smo pošteno zgrešili Zimmer-Jahnov izstop in potegnili še nekaj "dodatkov". Stena nam je bila očitno naklonjena – kadarkoli so bile na skici šodraste grape, je nam uspelo zgrešiti po kompaktnih platah in kaminih. Ker nam je na izstopu nad glavami že pošteno pogrmevalo, smo oddirjali naravnost na Kredarco, kjer smo super turo zabelili še z žganci in slovenskimi narodnimi...
