So večeri, ko sam ležim v postelji in takrat rad berem in puham in tik preden zaspim pokukam še v Mangartov vodniček od Miheliča, prijetna drobna knjižica. Še papir mi je všeč, pa ne zato ker je drugačen, zato, ker je prijeten na otip in na njem tako po otroška zarisana Lomastijeva smer in Tine še prida željo, da upa, da se kljub skopim podatkom, ki jih navaja ne izgubiš.
Gremo!
Malo pozno, toda, če je zraven Pablo ni frke.
Pablo prevzame vodstvo v spodnjih ključnih raztežajih, po prvem raztežaju mi je jasno kaj hoče z vrmi(pleza tudi moja deklica) in dobro nam gre, le mokro je in klinov ni in ne da se zabit ne zatikat. Ja seveda bi bil to dosti večji problem, če bi bila sama, to menda vam je jasno hehe...
Gledam kako nejeverno pogleduje deklica Pablota, ja ni vajena da je pozihrana v šusu tako malo čez ramena in ker sem ljubitelj situacijske komike mi gre malo na smeh...
Pa me končno spusti Pablo v eno super poč naprej, toda že je zadeva spet preklemano resna, mokro in previsno in traja vse do vrha, kjer začutim en hud občutek. In povem ti alpinist, če nisi kamen ga boš tudi ti!
živeli
