Prvi dan sva splezala prvih 10 raztežajev Salatheja in se z Mamutovih polic spustila po fiksnih vrveh v dolino. Naslednji dan sva pripravila prasico in se vrnila pod steno.
Nevajena žimarjenja in slabo opremljena za tovrstno početje sva šele ponoči dosegla izhodišče za naslednji dan. Na Mamutovih policah je že čakala trojna francoska naveza, ki se je podajala v Shield. Prvih 5 raztežajev bi morali preplezati skupaj, potem bi se pa naše smeri ločile. Fantje so bili odlično opremljeni, vendar se je hitro izkazalo, da količina opreme ni premosorazmerna s plezalskimi sposobnostmi.
Francoski vlakec
"Francoska solata"
Neda pleza in vleče za seboj top rope za Francoze
Naslednjo noč sva prebila na polički pred vstopom v Nos. Zjutraj sva bila precej začudena, ko v najbolj popularni smeri na svetu ni bilo nikogar. Splezala sva še en raztežaj, ko sva pod seboj zagledala navezo bratov Huber. Huberja želita izboljšati hitrostni rekord v Nosu, ki je trenutno 2 uri in 48 minut. V času, ko sva midva preplezala 2 raztežaja, sta jih ona dva 20.
Neda na Campu 4 v Nosu
Thomas Huber
Ko sta švignila mimo naju, sta omenila, da ponoči prihaja nevihta in da morava danes izplezat ali pa naj raje začneva z abzajli. Po treh dneh garanja se nisva mogla kar predat, zato sva se cmokom v grlu pognala proti vrhu.
Neda pod veliko streho
Neda v 24. raztežaju
Popoldne so se začeli nabirati oblaki.
Proti večeru je bilo razpoloženje precej napeto. Pred seboj sva imela še najtežji raztežaj (Changing Corners) in 4 lažje, vreme pa se je iz minute v minuto slabšalo.
Ko je Neda dosegla 26. štant, je začel naletavati sneg. Sklenila sva, da poizkusiva priti do vrha. Vreme se naju je usmililo za naslednje 3 ure in celo skala se je toliko posušila, da sva uspela ob polnoči izplezat. V temi nisva želela sestopat čez težavne plate v vzhodni steni, zato sva se skrila v spalne vreče za prvo skalo. Čez 1 uro naju je zbudil sneg. Tokrat je naletaval zares in nikakor ni hotel nehat.
S prvim svitom sva se splazila iz premočenih spalk in uspela preko delikatnih mokrih plat priplezat do fiksnih vrvi na robu vzhodne stene. Večino opreme sva pustila kar na vrhu El Capitana in jo greva iskat ob prvem izboljšanju. Prinesla pa sva fotoaparat in širok nasmeh.
