Avto po avto smo kapljali do kampa pod prelazom Falzarego, vsak s svojo zgodbo in postanki... Naredili tabor in za mizo v barčku tudi peklenski načrt za soboto. Točka 1: vstajanje ob petih. Jao, jao. No, pa je vseeno šlo 
Ta našutani (Maja, Borči, Matej in seveda Rok) v 6c Scotonija - kar malo strašljivo navpično steno, mi2 z Marinko pa s spremljevalcema 
(Dejan in Samo v glavnih vlogah) v sosednjo steno nad jezercem. Lepo za pop..., že kar kičasto... Dostop strm, že na sredi je višinska 2 jurja. Pogumno smo grizli kolena in si šli ogledat, kako izgledajo dolomitske VI+; ugotovili, da precej dobro. Smo uživali v razgledu, mi2 sva otvorile sezono izgubljanja klinov, smer je (bila) lepa...potem pa je prišla vojska domačinov in nas kar (kot je slikovito rekel Samo) pregazila. Očitno smo jim sedli v srce, ker so nas na vrhu počakali in šli potem takoj za nami dol 
Ostala (netečajniška) zasedba Žaka in Miha, Ana in Blaž ter Matej in Davor so si privoščili neodvisno uživancijo vsak v svoji vertikali, za imena in ocene pa je v mojih sivih celicah zmanjkalo prostora... Važno, da so uživali 
Po regeneraciji je sledilo kovanje novih načrtov za naslednji dan, a so bili omejeni z dolomitskim kolesarskim maratonom. Odločitev, povezana z vstajanjem, je padla: gremo na passo Giau, pa lahko pičimo iz kampa 'šele' ob sedmih. Po podiranju domekov, hranjenju in kavi smo se počasi odsvaljkali na nedeljski cilj in začeli z uresničevanjem načrtov. Našutani kvartet na eno stran prelaza, tečajniško A/AI kvartet v novo štirko, Žaka in Miha peš v bajto na skalah, Ana, Blaž, Matej in Davor pa v vertikalo najbližje prelazu. Mi 4je smo po sobotnem dostopu (1 ura 15 minut) hoteli več in se nismo zadovoljili s polurno hojo do pod smeri, zato smo šli malo gor, dol, obkrožili stolp, na katerega smo potem splezali in se končno zapodili v smer. 
Po Dejanovo: 'a je kdo srečal kakšno IV v tej smeri?', je bila pa vseeno lepa, z norim razgledom na moje najljubše: Pelmo, Civetta in Marmolada. Vmes pa veliko zelenega, bela cesta in kolesarjev milijon. Sestop po že prehojenem in vrnitev k avtu. Pa streznitev. Plezajoči oranžni majici, ki smo jih olajšani (misleč, da gre za Ano in Blaža) gledali iz sosednjega stolpa, ko je helikopter spuščal in dvigal iz stene, nista bili njuni... Poklapani smo malo pojedli, se počasi nabasali v avto in pobrali proti domu... Ana, drži se! Mislimo nate in držimo pesti, da bo vse ok.
Nama z Marinko sta Dejan in Samo pokazala lepote teh dveh smerc:
JZ zajeda Consiglio, IV+, 330m, nmv 2620m (v skupini Fane, Cima del Lago) in
Via dei Pilastrini, IV+, 160m, nmv 2445m (v skupini Nuvolau, Torre Anna, JZ stena).
Fotke imajo seveda drugi, tokrat pa sem napredovala in celo nekajkrat
škljocnila z Dejanovim fotoaparatom... Bo prilepil link, se mi zdi Pa še kdo drug tudi, upam. 
