Še plezamo ...
Objavljeno: 16 Avg 2008, 15:25
Evo tale slaba vremenska napoved se ravnokar manifestira, jest se pa prekladam po bajti, k se mi ne da učit. Ja grem pa mal gledat fotke od plezanja, madona sej sem se kar neki naplezu u teh dveh tednih - ja bom pa še mal na forum dal, da se ne bom samo jest naslajal:
Pridemo mi domov iz našega španija-francija plezalno?/turističnega! tri tedenskega popotovanja, pa mi Ana poteži, da ima močno hribotožje (to besedo sem si zmislu(al pa kje slišal), ima podobni pomen kot domotožje, fukotožje,...) po naših gorah.
Kam bi pa šla ti plezat? Neki bl lahkega, pa da ni tok velik sestopa (me še gležen boli) - super greva na Vršič Kranjsko poč plezat. Sm slišu da ma neke svedrovce not, pa ni tok težka, bova cug cug plezala, uredu. Kul.
In greva midva tm ene druzga augusta ob pol petih iz Ljubljane proti gorenski (opa miško, je bla slaba napoved za popoldne napovedana). V Kranjski gori je še rahlo deževalo, pa sva useen zavila ke pod Vršič, tm na ene desetem tornatu je bil asfalt že rahlo suh, tako da sva nadaljevala z vožnjo do konca. Ja pol sva pa že plezala. Svedrovci na štantih (pa tud ker umes) so kazali pot (ker nisva imela skice), jest sem sicer zgrešu predzadnji cug, me je pa blo v tistem navpičnem šodru najbolj strah ever (kera ljubljanska), ampak je šlo. Prideva na vrh, Prisojnik je zavit v romantične meglice, midva pa v termo flise.
Se spomnim jest enega pogovora z Griđotom, ki se je dogodil nekaj časa nazaj, da bi šel on z mano plezat uno smer, ki jo imam za izpitno turo (Vzhodni steber v Široki peči). Pa ga pokličem, kr tko, k je dobra vremenska napoved, k se mi da, pa ker me je malo strah izpitne ture (ker še nikoli nisem bil v tistih koncih). Prav model uredu greva, sam greva še dons zvečer, da si skrajšava dostop. Uredu najdeva midva bivak III v čisti temi, tam naju čaka najbolj znana Dolenjsko-Štajerska naveza (ki sta v prostem času tudi par).
Kar se je dogajalo naslednji dan je že Griđo mal opisal, uglavnm pizdarija na dostopu (zgrešili grapo, plezal po šodru, abzajlal, po 4 urah prišli pod smer), tudi plezarija ni bla nek blazen užitek (neki smo se zgublal, metal smo si kamne na glavo, men je pa še čevelj dol padu - sploh zame je bil v tem trenutku dan popoln), sledil je pa sestop v eni plezalki, moram povedat - sanje vsakega plezalca.
Pa pokliče mene kamerat iz Francije, Maj mu je ime. Že na popotovanju sva sanjala, da bova šla kej plezat u hribe, ko pridemo domov. Debata je takrat tekla o Zajedi v NŠG, pa nisva kej dost komplicirala po telefonu (ker je drag!), pa sva bla že zmenena.
Kako je blo fajn pezat - kompaktna skala, polno klinov, lahka orientacija. V zgornji polovici, postane skala rahlo majava, vendar je bilo še vedno vredu. Naj povem še moje mnenje o zimskih ponavljalcih - carji, oni V+ cugi so precej navpični!
Sva bla glih mal prekmal pri avtu za na pivo, pa sva skočila še v Kamenkov kamin
Naslednji dan pa v Dolgi hrbet, z Arnetom sva šla Trikot plezat. Fantu aklimatizacija iz odprave v Kirgiziji še vedno drži, kar pomeni samo eno - trpljenje na dostopu. Ustavilo ga je šele snežišče pod steno, kjer sva ob izmikanju izstrelkov, ki jih je prožil nezadovoljni kozorog nad nama, sekala stopinje v trd sneg.
Vstopni skok iz grape posolirava in se s tem izogneva zdaj že čisto raspizdenemu kozorogu (žival je imela resen kompleks na človeka, drugič vzamem s seboj flinto). Od tu naprej je šlo lažje, na štantih sem se spočil, kozorog je bil izven dometa. Smer je pa noro dobra, štanti so nabiti, skala je v težjih cugih kompaktna in dovolj nabita, da ti olajša psiho in orientacijo.
Če naju nebi na štantih "grel" južni veter, bi bila smer res popolna, no ja malo sva zalutala zadnje tri cuge, ampak nama je pol oproščeno, ker sva plezala v oblaku (ki je že cel dan visel nad Jezerskimi vrhovi). Ko pa prideva do avta naju preseneti še pozabljena polna piksna pira, naj slika pove vse:
Pridemo mi domov iz našega španija-francija plezalno?/turističnega! tri tedenskega popotovanja, pa mi Ana poteži, da ima močno hribotožje (to besedo sem si zmislu(al pa kje slišal), ima podobni pomen kot domotožje, fukotožje,...) po naših gorah.
Kam bi pa šla ti plezat? Neki bl lahkega, pa da ni tok velik sestopa (me še gležen boli) - super greva na Vršič Kranjsko poč plezat. Sm slišu da ma neke svedrovce not, pa ni tok težka, bova cug cug plezala, uredu. Kul.
In greva midva tm ene druzga augusta ob pol petih iz Ljubljane proti gorenski (opa miško, je bla slaba napoved za popoldne napovedana). V Kranjski gori je še rahlo deževalo, pa sva useen zavila ke pod Vršič, tm na ene desetem tornatu je bil asfalt že rahlo suh, tako da sva nadaljevala z vožnjo do konca. Ja pol sva pa že plezala. Svedrovci na štantih (pa tud ker umes) so kazali pot (ker nisva imela skice), jest sem sicer zgrešu predzadnji cug, me je pa blo v tistem navpičnem šodru najbolj strah ever (kera ljubljanska), ampak je šlo. Prideva na vrh, Prisojnik je zavit v romantične meglice, midva pa v termo flise.
Se spomnim jest enega pogovora z Griđotom, ki se je dogodil nekaj časa nazaj, da bi šel on z mano plezat uno smer, ki jo imam za izpitno turo (Vzhodni steber v Široki peči). Pa ga pokličem, kr tko, k je dobra vremenska napoved, k se mi da, pa ker me je malo strah izpitne ture (ker še nikoli nisem bil v tistih koncih). Prav model uredu greva, sam greva še dons zvečer, da si skrajšava dostop. Uredu najdeva midva bivak III v čisti temi, tam naju čaka najbolj znana Dolenjsko-Štajerska naveza (ki sta v prostem času tudi par).
Kar se je dogajalo naslednji dan je že Griđo mal opisal, uglavnm pizdarija na dostopu (zgrešili grapo, plezal po šodru, abzajlal, po 4 urah prišli pod smer), tudi plezarija ni bla nek blazen užitek (neki smo se zgublal, metal smo si kamne na glavo, men je pa še čevelj dol padu - sploh zame je bil v tem trenutku dan popoln), sledil je pa sestop v eni plezalki, moram povedat - sanje vsakega plezalca.
Pa pokliče mene kamerat iz Francije, Maj mu je ime. Že na popotovanju sva sanjala, da bova šla kej plezat u hribe, ko pridemo domov. Debata je takrat tekla o Zajedi v NŠG, pa nisva kej dost komplicirala po telefonu (ker je drag!), pa sva bla že zmenena.
Kako je blo fajn pezat - kompaktna skala, polno klinov, lahka orientacija. V zgornji polovici, postane skala rahlo majava, vendar je bilo še vedno vredu. Naj povem še moje mnenje o zimskih ponavljalcih - carji, oni V+ cugi so precej navpični!
Sva bla glih mal prekmal pri avtu za na pivo, pa sva skočila še v Kamenkov kamin
Naslednji dan pa v Dolgi hrbet, z Arnetom sva šla Trikot plezat. Fantu aklimatizacija iz odprave v Kirgiziji še vedno drži, kar pomeni samo eno - trpljenje na dostopu. Ustavilo ga je šele snežišče pod steno, kjer sva ob izmikanju izstrelkov, ki jih je prožil nezadovoljni kozorog nad nama, sekala stopinje v trd sneg.
Vstopni skok iz grape posolirava in se s tem izogneva zdaj že čisto raspizdenemu kozorogu (žival je imela resen kompleks na človeka, drugič vzamem s seboj flinto). Od tu naprej je šlo lažje, na štantih sem se spočil, kozorog je bil izven dometa. Smer je pa noro dobra, štanti so nabiti, skala je v težjih cugih kompaktna in dovolj nabita, da ti olajša psiho in orientacijo.
Če naju nebi na štantih "grel" južni veter, bi bila smer res popolna, no ja malo sva zalutala zadnje tri cuge, ampak nama je pol oproščeno, ker sva plezala v oblaku (ki je že cel dan visel nad Jezerskimi vrhovi). Ko pa prideva do avta naju preseneti še pozabljena polna piksna pira, naj slika pove vse: