Okoli Bivaka IV

[en Matej]

Idejo sem dobil pri ferajnovski druščini, malico pri najboljšem sosedu, čas sem si pa kar sam pridelal.
Z veseljem sem prepustil ljubljanski asfalt cestnim dirkačem in jo mahnil soncu naproti.

Zvečer v Vratih prava hitchcockovska scena. Tema ko v riti, z dreves rahlo kaplja, iz megle se slišijo čudni kriki ... Dan mrtvih je šele drug teden.

Zjutraj se skotalim iz bivaka in že pobiram čeljust. Ti boga! Sem že pozabu zakaj se hodi v hribe. Vrhovi se kopljejo v soncu, travca in macesni toplo žarijo, medtem ko je večina slovencev tesno zaprtih pod oblačnim pokrovom.
Kot pravi gospod Mihelič: "Pojdi kakega poznojesenskega dne v Vrata. Doli v senčnem koritu te bo zeblo. Tam gori pa vse žari v soncu, prav v dno začutiš kako topla, prijazna je skala."
Držal sem se njegovih nasvetov. Mahnil sem jo lahkonog, brez železnine in štrikarije po razgibanem grebenčku prek Dolkovih špic na Dovški Gamsovec in naprej na Križ. Vmes sem seveda prigrizoval oreščke iz nahrbtnika, dremal na mehki travi, sledil gamsove stečine, in sploh se mi nikamor ni mudilo.
Čreda kozorogov v Sovatni je kar številčna, kavke jedo iz roke, sonce ravno prav greje .... Baterije so spet polne.