Severni raz, Visoka bela špica, Bele vode
Objavljeno: 03 Avg 2009, 11:40
Z Ano Rosa sva se abonirali na raze, tako da sva v petek krenili v Bele vode potipat, kakšne ponujajo na drugi strani meje. Za vsak slučaj sem prej poklicala še Manco za prgišče informacij glede zahtevnosti smeri in izvedela, da so sidrišča navrtana 
Tako ne bo nič z vpisom smeri, he he. Kljub temu me je premamil njen in Miheličev opis lahke orientacije. 
Že prvi raztežaj pa sva zastavili preveč ob zajedi, tako da se je tista krušljiva dvojka spremenila v pravi zalogajček. Je pa zato kasneje raz razvajal s kompaktno skalo, obilico klinov v smeri in odličnimi platami, ki sva jih našli, ko sva proti vrhu krenili po eni sredinski poti. V drugi polovici nama je uspelo povleči po dva cuga skupaj, kar ne priporočam zaradi prevelikega trenja vrvi. Vrh se nama je pokazal prej, kot sva pričakovali. 
Vrv se je zapletala tudi pri drugem abzajlu, saj se nama je vrv zagozdila med prusikove vrvice v sidrišču in tako sem si za nameček privoščila še 60 metrov razplezavanja (varovana s prusikovo vrvico, se razume) navzgor po kaminu.
Pot navzdol se itak tradicionalno vleče. Tokrat sem hodila še posebej skrbno, da se ne bi ponovila lanskoletna zgodba z zvitim gležnjem tik pred parkiriščem.
Za nama je bil čudovit, ne prevroč dan, ki so ga kvarili samo sivi oblaki, le na pogled nevarno polni strel in vode.
Tako ne bo nič z vpisom smeri, he he. Kljub temu me je premamil njen in Miheličev opis lahke orientacije. Že prvi raztežaj pa sva zastavili preveč ob zajedi, tako da se je tista krušljiva dvojka spremenila v pravi zalogajček. Je pa zato kasneje raz razvajal s kompaktno skalo, obilico klinov v smeri in odličnimi platami, ki sva jih našli, ko sva proti vrhu krenili po eni sredinski poti. V drugi polovici nama je uspelo povleči po dva cuga skupaj, kar ne priporočam zaradi prevelikega trenja vrvi. Vrh se nama je pokazal prej, kot sva pričakovali. Vrv se je zapletala tudi pri drugem abzajlu, saj se nama je vrv zagozdila med prusikove vrvice v sidrišču in tako sem si za nameček privoščila še 60 metrov razplezavanja (varovana s prusikovo vrvico, se razume) navzgor po kaminu.
Pot navzdol se itak tradicionalno vleče. Tokrat sem hodila še posebej skrbno, da se ne bi ponovila lanskoletna zgodba z zvitim gležnjem tik pred parkiriščem.
Za nama je bil čudovit, ne prevroč dan, ki so ga kvarili samo sivi oblaki, le na pogled nevarno polni strel in vode.
