Tudi vzpon po melišču se vleče kot kakšna mehiška nadaljevanka. Komaj se prebijem do vstopa - nekakšne lopice. Z Jernejem od blizu in daleč pogledujeva na mokre skale nad nama. Že spodaj sva preskakovala blatne stezice in se izogibala potočkom, pod steno pa je še toliko bolj očitno, da tiste črne skale nad nama niso kar tako črne. Strah ima vedno velike oči, ki ga ne zoži niti pogled na previse v višjih legah. Dostop do smeri je otežen. Več metrov visoko snežišče se ne dotika stene, tako bi morala še enkrat navzdol in po snežnem predoru naskočiti Milijardo. Pa se nama v takšnih mokrih okoliščinah ne da.
Na hitro sprejmeva odločitev, da bova plezala kaj bolj prijetno suhega. In ker tam okrog ni pametnih alternativ, se zaženeva še 100 metrov višje in naskočiva smer, ki se nama ponuja pred nosom.
Kamenček v pesti določi, da je prvi raztežaj moj. Začetek plezanja je prijeten - sploh ob misli, da sem najbrž med redkimi v steni. Skoraj na koncu pa zagledam klin s prusikom. Gulp. Umaknem se v levo in odločitev je poplačana z zajedo. Ta bo Jernejeva. Zanimiv detajl, ki ga Jernej obvlada z lahkoto (več o smeri bo povedal Jernej, ki se na to bolj spozna). V sidrišču se odločim, da bom tretji raztežaj začela s prečenjem po polički desno navzgor. Odločitev se sprva zdi pametna, saj me na koncu poličke razveseli pogled na obetaven kamin. Kamin pa se konča s previsom in mini stebričkom. Ne veš pravzaprav ali lahko zaupaš kamnini in frendom. Prostorčka za kline namreč ni... Prebijem se čez tisto gnjavažasto zaporo z mislijo na plezanje v Čopovem stebru in na Rumeno, ups Rdečo votlino. Še huje je v naslednjem, Jernejevem raztežaju. S tremi besedami bi lahko opisala navpično steno: krušljivo, krušljivo in še enkrat krušljivo. In to v previsu z zanimivo lusko, za katero ne veš, ali se bo odlomila. Pa tako lepo je zgledalo od spodaj...
Zadnjih pet metrov raztežaja pa prava poezija. Tako kot začetek. Do najinega vrha na 2160 metrih še nekaj klasičnega šodra, nato pa zavijeva na južno stran Rjavine. Slediva možicem in se, potem ko jih zmanjka, usmeriva proti pravem vrhu. Podpis v knjigo. Ko se po markirani plezalni poti vračava v civilizacijo, me ves čas spreletava, kateri norci lazijo po teh jeklenicah.
Ampak ko sva enkrat pri mojem pižojčku in potem na Jesenicah na pici s kokto in z Manco, si lahko oddahneva. Za nama z Jernejem je še ena dogodivščina, vsekakor čista petica ali pa še kakšen plusek več. In pa okrog 180 metrov.
Katero smer sva lezla, in ali je bila prvenstvena, je težko reči. Govorila sem z gospodom Mlačem, avtorjem vodnika po smereh v dolini Kot. Svetoval je, da napraviva skico in opis smeri, objaviva na Gore&ljudje potem pa bomo videli. Mogoče sva lezla celo prvenstveno, kaj se ve. Vsekakor to ni Smer lenuhov, ki se nahaja bliže Luknja peči. Itak - računam na Jerneja, da podrobneje predstavi smer.
Ki pa še nima imena, če sva imela to srečo, da sva se v njej znašla prva. pa še nekaj fotk - ni bilo prilike in časa za slikanje, je bilo preveč našponano
http://picasaweb.google.si/marinkasimec/RJAVINA#