Lomastenje po Rušici
Objavljeno: 07 Jun 2010, 18:17
V nedeljo sva se z Andrejem Ercegom - Crnim odpravila pogledat, kakšne so kaj smeri v Rušici.
Za ogrevanje sva izbrala Živelo klasiko (VII/V-VI, 250m). Prvi raztežaj je šel gladko, naslednji VI+ pa me je prav nemarno navil. Sicer sem zlezel, vendar je trajalo mnogo predolgo za en 6a+. Nekaj podobnega se je zgodilo v naslednjem VII raztežaju Crnemu. Naprej je šlo hitreje, pod vrhom pa nama je ponagajal potoček, ki je tekel po smeri in naju nagnal naokoli. Na vrhu naju je pričakal najtežji detajl smeri - prečenje morja ruševja do drugega dela stene, kjer so urejeni abzajli.
Na abzajlih sva srečala še dve štajerski navezi in skupaj smo odbrzeli navzdol. Da bi prihranila 5 minut, sva najin štrik kar vrgla dol in se spustila po njihovih. Na dnu pa presenečenje - najinega štrika nikjer. Po intenzivnem iskanju smo ga le odkrili - hudič se je odpeljal v krajno zev med steno in debelim nanosom snega. Lepo zvit je čakal 7 metrov globoko v mrzli temni luknji in ni kazal nobenega namena, da sam pride ven. Ni nama preostalo drugega, kot da se eden spusti v luknjo, nakar ga drugi skupaj s štrikom potegne ven po principu reševanja iz ledeniške razpoke. Verjetno ni potrebno poudarjati, da pozno pomladanski sneg ni več bel, ampak je pomešan z vso mogočo svinjarijo, ki je v pol leta priletela preko stene. Ven sem prilezel umazan kot prašič, samo na hrbtu sem imel pol cm debel sloj blata. Juhuhu.
Po pol ure improviziranega čiščenja s snegom in kamni je bila najina naveza spet pripravljena. Tokrat sva se zapodila v Alibabo (VIII-, 100m). Alibaba je navrtana po frikovsko, zato je šlo vse preveč enostavno. Na vrhu sva jo podaljšala še z enim raztežajem Smeri za prijatelje, potem pa sva imela dovolj.
Za ogrevanje sva izbrala Živelo klasiko (VII/V-VI, 250m). Prvi raztežaj je šel gladko, naslednji VI+ pa me je prav nemarno navil. Sicer sem zlezel, vendar je trajalo mnogo predolgo za en 6a+. Nekaj podobnega se je zgodilo v naslednjem VII raztežaju Crnemu. Naprej je šlo hitreje, pod vrhom pa nama je ponagajal potoček, ki je tekel po smeri in naju nagnal naokoli. Na vrhu naju je pričakal najtežji detajl smeri - prečenje morja ruševja do drugega dela stene, kjer so urejeni abzajli.
Na abzajlih sva srečala še dve štajerski navezi in skupaj smo odbrzeli navzdol. Da bi prihranila 5 minut, sva najin štrik kar vrgla dol in se spustila po njihovih. Na dnu pa presenečenje - najinega štrika nikjer. Po intenzivnem iskanju smo ga le odkrili - hudič se je odpeljal v krajno zev med steno in debelim nanosom snega. Lepo zvit je čakal 7 metrov globoko v mrzli temni luknji in ni kazal nobenega namena, da sam pride ven. Ni nama preostalo drugega, kot da se eden spusti v luknjo, nakar ga drugi skupaj s štrikom potegne ven po principu reševanja iz ledeniške razpoke. Verjetno ni potrebno poudarjati, da pozno pomladanski sneg ni več bel, ampak je pomešan z vso mogočo svinjarijo, ki je v pol leta priletela preko stene. Ven sem prilezel umazan kot prašič, samo na hrbtu sem imel pol cm debel sloj blata. Juhuhu.
Po pol ure improviziranega čiščenja s snegom in kamni je bila najina naveza spet pripravljena. Tokrat sva se zapodila v Alibabo (VIII-, 100m). Alibaba je navrtana po frikovsko, zato je šlo vse preveč enostavno. Na vrhu sva jo podaljšala še z enim raztežajem Smeri za prijatelje, potem pa sva imela dovolj.
je rekel načrt in naju popokal pod Špik za dva dni. 
) in prisopihala na severno stran Rušice... si ogledala PP do grebena proti severu in nato nazaj proti jugu. Zna biti kar zabaven in iskanja poln ta del poti do bivaka pod srcem - naložen, rušnat, poplezljiv, višincev poln in to soboto zelo poletno vroč. Preveč vneto hlajenje v senci naju je v steno pognalo (pre)pozno, zato sva prestavila pležo na nedeljo. V nedeljo pa - brez druge družbe - v prijetno senčnem ambientu uživaško (jaz na trenutke tudi tresoče, kot se za prvo hribovsko smer v sezoni zna zgoditi) do vrha smeri in po ruševju do abzajl piste, pa do robe pod steno. Z Gregu znano umazanijo sva se ukvarjala samo delno - preko štrika -, lezti v globine nama pa na srečo ni bilo treba 
