Z Jernejem sva 2. septembra lezla Direktno smer v Špiku. Zelo lepa smer, Jernej je užival, mene pa je pri takih občutkih malo oviral mraz. Zgoraj sva celo malo gazila, a naju je na vrhu pozdravilo sonce. Bila sva sama, sestopala pa sva do križišča v Kranjski Gori... Očitno me ni dovolj premrazilo, ker sem se strinjala, da grem 12. septembra v še eno mrzlo steno in da bova plezala Spominsko smer dr. Tomaža Ažmana v Velikem Draškem vrhu. Zlezla sva prvi raztežaj te smeri, nato pa prečila v DKV (vzrok: moji trdi in zanohtani prsti
). Smer je seveda lepa, Jernej je užival, jaz sem imela pa enake težave kot v Špiku. S to razliko, da mi je zanohtalo res v vsakem raztežaju.
Na vrhu pa sonce, ki je pogrelo premražene kosti.
Kljub mrazu je bilo fajn
Slikce (večino je posnel Jernej)
http://picasaweb.google.si/zaspanka23/S ... v5jN5ajODw#
