Začetne tri raztežaje sva splezala po zajedi in razu, ki se iztečeta na manjši gozdni plato v liniji s streho sosednje plate. Vlekla sva kratke cuge, ker od spodaj nisva videla kje je naslednji primeren prostor za štant- zato sva izkoristila vsako primerno mesto za udobno stojišče. Dejansko bi se dalo celoten prvi del smeri splezati v enem dolgem cugu. Skala nudi dosti možnosti za vmesno varovanje s frendi in jebami, vmes je tudi nekaj dreves. Paziti pa je potrebno zaradi krušljivosti.
(Rastje je v polni jesenski formi)
(Blaž blefira, da je težko)
(Pogled na sosednjo streho, kjer tudi poteka ena od smeri)
Drugi del je Blaž potegnil v levo preko zaraščene plate, potem ko se je desna varianta izkazala za preveč krušljivo. Cug je bil detajl dneva, še enkrat čestitke Blažu! Problem predstavljata zemlja in rastje v skali, kjer že tako ni kaj dosti grifov in stopov, dodatno pa psihira malo možnosti za vmesno varovanje: eno suho drevo in dve razpoki za frende. Tu je treba dodati, da bi kakšen jeseničan bistveno olajšal problem, vendar sva kline pustila v avtu, ker sva imela le eno kladivo. Sledil je le še izstop po strmem gozdu tik pod vrh Gradiške Ture do markirane poti.
(Plata, kjer se zaradi krušljivosti ni dalo naprej in sva zavila v plato na levi strani stebra)
Smeri sva se lotila na pamet in imela (tečajniško) srečo. V baru pod steno sva pri sosednji mizi iz vodnika za Gradiško turo ugotovila, da sva plezala približno po liniji smeri Kasna ura (VI-/V, 250 m) do točke, kjer originalna smer zavije na steber, midva pa sva izstopila po gozdu v levo. Naučila sva se tudi, da naslednjič kline vzameva s sabo, prav tako vodnik za neopremljene smeri, tudi če niso v planu (nikoli ne veš kam te zanese). Ni kaj, bo treba še raziskovat pobočje Nanosa!
(Foto: Plezanje.net, Kasna ura je št. 11)
ki sta ga pokazala ob vzponu in objavi le tega, si vsekakor zaslužita vsak po en klin. Ko bosta naslednjič na društvu, me spomnita in jih dobita. 