bila sva zgodnja, ker sem želel ob 18.30 zasest delovno mesto pod steno v grosupljem...Lep vzhod je bil. Preveri kložo na Kotovem sedlu.
Občasno sva gazila do kolen in občasno škripala do jaja.
Potem sva se navezala... težak raztežaj je primerljiv z najtežjimi lani v Špiku, veliko dela sem si dal z nameščanjem varovanja-odkopavanje skale za jebice. NAmreč razmera je tudi tokrat, a malo škrta zame ziheraša. Vsak s ticotom sva si vzela slabo uro za vzpon, navijalo v roke je oba. Da o bodelnih ne govorimo;)). Tickota še nikoli nisem videl s tako telečjim izgledom-kot tele v nova vrata...
Tokom dneva sva imela živahno komunikacijo z dvema pristnima gorencoma, ki sta bila v najini okolici tudi pristno hitrejša od naju in sta še v sončni pripeki pogledovala za nama. Da hodita po 6m dolgi in 2m široki opasti se nista zavedala, o tem se lahko prepričate sami, ko izstopite čez njo, kot to počne Tico.
Službo sem itak zamudil, kašne pa so razmere pa naj povedo ponavljalci, ker jaz sem se na trenutke počutil starega, Težko je biti objektiven.
Lahko pa objektivno povem, da je bilo dobro za popizdit. Lepa ogrevalna tura.
Tico pa hvala za dober luft, še bomo šli...pa srečno.
Boli me kita, strokovno se reče tendinitis.
:):)
