Centralni slap v Tamarju
Objavljeno: 08 Mar 2011, 16:03
"Silvo, levo, levo" ... sm se drl spodaj s štanta. Silvo pa, ko da mu ne delajo ne bremze ne volan, se je zaletel direktno, naravnost, navpično. Hudiču direkt med zobe. (da ne bo kaj tajil, mam dokazni material)
"Naj gre, kamor če. Jaz bom šel bolj v levo, kjer je svet bolj položen", sem se tolažil spodaj.
Pa se ja Silvo odločil, da ne bi bilo slabo, če bi zavrtal en svedrovc. Mojih sanj o kaki pešpoti levo in desno je bilo konec.
Odneslo ga je v vertikalo, kot da je balon, ki je neprevidnemu otroku ušel iz rok še preden ga je do konca napihnil.
"Konc štrika". Konc veselja. Treba je bilo do svedrovca.
Dva metra stran je bil narejen štant za abzajl. Aha. Še edn, k je zataval pod vertikalo.
"I ja bi, tata", abzajlal, z veseljem.
Hudič je met pred sabo na štriku takega, k mu je vseeno, al pleza 60 al pa 90.
Če vidte kakega, k zgleda sicer čist normalno, pa pleza vertikalo in zraven žvižga "V tihem gozdu ob tabornem ognju", potem je to skoraj zagotovo edn, k ga jaz poznam. Moj bivši prijatelj Silvo.
Zdaj ni več moj prijatelj. Zdaj bom strgal poster od Brus Lija dol in nalepil Silvota. Ko bom velik bom Silvo.
Ni blo pomoči. Treba je blo greti naprej.
Dobr, da led ne zna ponavljat za mano. Če bi znal, bi lahko zdeklamiral kletvico dolgo ko Sonetni venec.
Spodaj se je nekdo ustavil pod slapom, nekaj časa gledal gor, in obrnil nazaj proti dolini. Lahk, da je bil Čak Noris.
En cug pa še enga. Pol pa štrik pa na drevo.
Ker potem sem jaz lezel naprej. K me je blo strah, da se Sivo na konc ne bi prav cajt ustavu, pa bi u kako bukvo splezu in ga ne bi dol dobil. Nkol ne veš.
"U sredo greva Luciferja".
"Kdo?"
"Ja midva!"
"Kdo vidva?"
"Midvaaaaa! Jaz pa ti."
"Kar pejta. Sam brez mene."
"Naj gre, kamor če. Jaz bom šel bolj v levo, kjer je svet bolj položen", sem se tolažil spodaj.
Pa se ja Silvo odločil, da ne bi bilo slabo, če bi zavrtal en svedrovc. Mojih sanj o kaki pešpoti levo in desno je bilo konec.
Odneslo ga je v vertikalo, kot da je balon, ki je neprevidnemu otroku ušel iz rok še preden ga je do konca napihnil.
"Konc štrika". Konc veselja. Treba je bilo do svedrovca.
Dva metra stran je bil narejen štant za abzajl. Aha. Še edn, k je zataval pod vertikalo.
"I ja bi, tata", abzajlal, z veseljem.
Hudič je met pred sabo na štriku takega, k mu je vseeno, al pleza 60 al pa 90.
Če vidte kakega, k zgleda sicer čist normalno, pa pleza vertikalo in zraven žvižga "V tihem gozdu ob tabornem ognju", potem je to skoraj zagotovo edn, k ga jaz poznam. Moj bivši prijatelj Silvo.
Zdaj ni več moj prijatelj. Zdaj bom strgal poster od Brus Lija dol in nalepil Silvota. Ko bom velik bom Silvo.
Ni blo pomoči. Treba je blo greti naprej.
Dobr, da led ne zna ponavljat za mano. Če bi znal, bi lahko zdeklamiral kletvico dolgo ko Sonetni venec.
Spodaj se je nekdo ustavil pod slapom, nekaj časa gledal gor, in obrnil nazaj proti dolini. Lahk, da je bil Čak Noris.
En cug pa še enga. Pol pa štrik pa na drevo.
Ker potem sem jaz lezel naprej. K me je blo strah, da se Sivo na konc ne bi prav cajt ustavu, pa bi u kako bukvo splezu in ga ne bi dol dobil. Nkol ne veš.
"U sredo greva Luciferja".
"Kdo?"
"Ja midva!"
"Kdo vidva?"
"Midvaaaaa! Jaz pa ti."
"Kar pejta. Sam brez mene."