Kuštranje se nato spremeni v kravžljanje v petih nepozabno lepih raztežajih, ki si sledijo do velikega finala v kražljanju psihe - v preduhu. Tudi predhodne plus štirice zahtevajo malo opreznosti, vendar so za razliko od spodnjega dela smeri zelo kompaktne. Splača se slediti skici in v predpredzadnjem raztežaju (IV+) po levi zaobiti kamin na desni; s tem je plezalcu prihranjena vsaj ena psihološka bitka, ki ga sicer čaka na vrhu.
Vendar se da tudi do preduha splezati brez psihoze. Manca ga je mojstrsko zlezla, vendar žal nimam fotke, kako je to naredila. Pogled na Manco od spodaj je bil res impresiven: najprej je lezla naprej obrnjena proti skali, nato se je pod zagozdenim balvanom obrnila in s celim telesom kot kakšen pajk pogledala proti meni (ne vem, katera je imela bolj široko odprte oči ), prestopila proti svoji desni in izginila v luknji, ki se je od spodaj sploh ne vidi. Naravno okno desno od balvana namreč ni preduh!
Ko sem sama prišla do tega mesta, je bilo jasno, da je to tudi najbolj elegantna rešitev. Levo in desno je dovolj poličk za noge, medtem ko si z rokami varno zagozden v vrhu kamina. Sledi še prestop in HOP - si že v luknji in na vrhu smeri. Po nekaj metrih poplezavanja sva naleteli na potko in možica, ki sta razkrila sidrišče za abzajl. Na začetku si sledijo sidrišča dokaj na gosto, tako da je možno priti do dna res v samo 5 spustih.
Da bova imeli srečo v steni, je zjutraj poskrbel dimnikar na strehi bivaka Pod srcem.
Kljub hitremu dostopu sva prišli pod Rušico za navezo iz Idrije / Cerknega, zato je najina časovnica malce odstopila od pričakovanj.
V spodnjem delu je bolj malo klinov, proti vrhu pa nama je skoraj zmanjkalo robe, saj sva povezovali po dva raztežaja skupaj.
Pozabite na tole naravno okno na desni - izhod iz smeri vodi skozi ozek preduh na levi (od spodaj sploh ni viden). Tale fotka je kljub obračanju čisto zanič. Tukaj zgleda, kot da je vsega 3 metre, v resnici pa visiš v zraku vsaj 10 metrov nad stojiščem.
