Naš prvi cilj je bil amfiteater Subre, 1680 m visokega hriba v masivu Orjen, kjer so že v letu 2005 lezli Slovenci (dokazi na http://www.montenegroclimbing.net/ in na http://www.plezanje.net). Zvečer smo se (seveda z avtom 
) pogumno zakadili na makadam v hrib in zjutraj (po precej mrzli noči) presenečeno ugotovili, da amfiteatra Subre kar ni na spregled 
Po nadaljnjem raziskovanju smo le našli pogled nanj, a se zaradi zabitih oblakov nad Subro odločili, da se bomo sem vrnili kasneje, po obisku Podgorice in Kotorja. V Kotorju smo plezališče nad avtobusno postajo nekako le našli in pred temo uspeli potipati sklalo v dveh smereh, za katere ocen nismo vedeli. Po tem silnem uspehu smo izvedli premik 'skozi' hrib in prespali na travniku zraven nekega britofa. V primerjavi s prejšnjo nočjo je bilo kar toplo. Naslednji dan smo s pomočjo kave in wc-ja v Budvi le našli pot v Podgorico, tam pa smo se utaborili na travniku Ojline družine (zraven bodočega doma za ostarele) in tam bivali v družbi treh nočno aktivnih cuckov 
. Po popoldanskem frikanju na sončku v Smokovcu nad pumpo (in hostla za 10-15 eur na noč) smo šli zvečer na pivo v Berlin (samo lokal, hihi); nazdravljali smo s Svetlano, mojo bodočo žlahtnico, in z Vanjo, črnogorskim alpinistom in gonilno silo plezanja v Podgorici. Naslednji dan smo napadli super sektor nasproti prejšnjega, Smoki, ki je najprej v senci, popoldansko sonce pa ga malo oplazi... Zanimivost teh plezališč je, da se vse (no, skoraj vse) smeri bahajo z UIAA ocenami, v primerjavi z našimi in po preračunavanju pa so malo težje 
. Lezli smo od III do VII+ (najbrž sta Jernej in Matevž naskočila tudi kakšno VIII-ko), smeri so pa fajne, pobirajo blazince, dajo moč, klatiš se med kapniki, guraš čez previs(k)e, obvezno pa vadiš prevezovanje 
Z Vanjo smo se nato zmenili, da gremo naslednji dan plezat dolge smeri v Dromiro (na poti proti Kolašinu, ki je proti severu). Fantje so se lotili prvenstvenega lomastenja po trnjih in (nekje med smerema Grmovškov Kača in Želva) zlezli novo 120 metrsko smer. Z Ano sva imeli skromnejše cilje in sva se šli sončit v Čekić i klin, menda IV+, 210 metrov. Meni je bil najlepši zadnji raztežaj, najbolj pa sva se namučili pri spustu (naredili sva 3 spuste po vrvi, vsakič pa tudi uspešno dobili vrh preko šavja in skalčic dol); skala je bila (tudi) krušljiva. Pred večernim izhodom (hihi) v mesto nas je gazdarica nafilala z lozo, tako da smo v Kristal prijetno pridišali, tam pa smo se nagradili s čevapi, zrezki, kajmakom,.... No, ven smo še bolj pridišali in večer zaključili v Berlinu. Naslednji dan smo imeli počitek, si ogledali kanjon Mrtvice, vrgli kamenček za željo, nabrali kutine in jo mahnili na makarone Sledil je frik-frik dan v Smokiju, Jernej pa je prej še z Vanjo in Novico zlezel Želvo. V soboto smo se po zadnji noči v našem ad hoc kempu vrgli v pospravljanje in spet natovorili škodilaka in trugo. Po kavi pri gazdarici smo jo mahnili proti Makarski, s postankom v Kristalu in dodatnimi štemplji v potnih listih (šli smo po gornji varianti preko Nikšića), zvečer pa se utaborili v plezališču nad Baško vodo. Plezali nismo tam, ampak smo šli v Brelo, kjer smo potem prespali. V nedeljo smo na veliko Jernejevo žalost zaradi Matevževega vnetega grla odpovedali frikanje in se odpravili domov. Potolažil se je s kopanjem v morju in nabiranjem oliv Bilanca: zapravili smo malo, plezali po črnogorsko, spoznali tamkajšnje plezalce in plezališča ter delček Črne gore. Neki okoljevarstveniki Črnogorci ravno niso, so pa prijazni in imajo dobro lozo, granatna jabolka in burek. Pa fajna plezališča - no, vsaj tista, v katerih smo bili
Sklep: Še se vrnemo!
Fotke pa bodo priskrbeli Ana, Jernej in Matevž.
