Začelo se je po frikovsko, zimski plezalni vikend v Istri. Plezanje je bilo glavni mamac za premik pol ferajna, bistvo pa v opazovanju zvezd na vlažnem travniku nad Dvigradom. Jasno smo za ogrevanje prej pojedli vse baklave v naj Rovinjski slaščičarni.
Zoki nas je učil vseh možnih oblik ljubezni do življenja. Ko sem se kot mlečnozobec začel zanimati za večraztežajne smeri, je bil moj alpinistični inštruktor. Poučevanje je vzel zelo resno a igrivo. Zaustavljanja s cepinom smo se lotili kar na velikanki v planici, tik pod odskočno mizo je v sneg potegnil dve liniji. Tukaj padeš, pod tisto je smrt. S hrbtom proti dolini in zaprtimi očmi si čakal, da te pahne v boj za življenje. Vajenci smo imeli občutek, kot da se zares borimo za življenje, s cmokom v grlu. Zoki z nasmeškom od uhlja do uhlja, "pazi Miško, zdej si padel".
Na začetku tisočletja nas je učil hoje po gurtni. Še vedno je Zok prva asociacija ko vidim gurtno. V tistih dneh sem prvič slišal za Gypsy Magic od Stefanovskega.
Ko smo začeli zahajat v granitne Centralne Alpe in ko je videl, kako se nam cedijo sline, nam je pokazal pot v Val di Mello. Vodil je ferajnovske tabore v srce granitne doline. Tako kot je plate plezal Zok jih ni noben. Njegov nasvet kaj narediti v trenutku padca: obrni se in zalaufi dol, me večkrat spreleti, a si ne drznem. Kje hodš, da me pahneš kot na velikanki?
Ni pa plezal le plat, bil je Master tudi za poke. Enkrat davno preden sva se z Mihom odločla zavit v granitne Yosemite, je Zoki predlagal, da bi šli splezat El Cap na frej.
Za razgibat ferajnovsko depro si je domislil Kino Oko. Bil je pojem za odlična predavanja, zlagal pa jih je takole: širši izbor diasov je nalepil kar na okno, si zavrtel Piazzollov album Homenaje in diase zlagal v predavanje.
Bodimo kot nas je učil.
Homenaje ali čaščenje v znak večne hvaležnosti našemu Liscu!
http://www.youtube.com/watch?v=rDHKjlOqMsg
