V soboto smo se Izi, Doroteja, Jernej in jaz podali v Severno Triglavsko steno "malce" plezat. Izbrali smo Dolgo Nemško smer. Dan se je začel zelo zgodaj saj sva z Jernejem iz Postojne štartala ob 2 uri zjutraj in na poti pobrala še Izija in Dorotejo. Iz Vrat smo štartali nekje okoli 3:45. Pristop do Stene je bil počasen, je pa minil presenetljivo hitro. Računali smo, da bomo prvi v Steni, toda sta se vrinila 2 akademca, sicer znanca iz frikanja po Toskani letos maja. Potem smo vtopili tudi mi, ura nekje okoli 5:30. Izi je plezal vedno kot prvi, nato Doroteja in Jernej, ki je vpenjal kasneje še mojo vrv in me na štantih varoval, medtem ko je Doroteja varovala Izija ko je že plezal naslednji cug. Sam sem plezal kot zadnji v navezi, kar je pomenilo, da sem pobiral iz stene vso opremo. Na srečo mi ni noben klin (bilo jih je kar nekaj) predstavljal daljše plezalne pavze. Kaj kmalu po vstopu smo videvali še druge naveze, ki so se trumoma valile pod Steno. Velika večina prav v Dolgo Nemško smer, tako da je kaj kmalu ratala gužva, vsaj do Nemškega turnca, kjer smo si privoščili malce daljši, vendarle ne predolg, počitek. Tukaj smo se razvezali in kasneje nekaj časa plezali nenavezani, do Zlatorogovih polic. Sedaj smo bili v steni že kar nekaj časa in počasi smo že začeli čutiti prve znake utrujenosti, bili smo pa nekje na polovici smeri. Navezali smo se, prečilii snežišče in že pridno plezali naprej. Sedaj nas je že grel sonček. Potem pa nesreča, skupili so jo namreč Dorotejini gojzerji, ki so se odločili da bodo skočili v Vrata in so se odkotalili v globino (če jih kdo najde, naj jih vrne lastnici, oponko pa Jerneju). Vedno bolj smo čakali in ugibali, kdaj pridemo do Luske, saj bi to pomenenilo da smo že zelo blizu izstopu iz smeri. Cugi pa so se kar vrstili, te izmuzljive luske pa od nikoder, ura pa je počela kar pač počne, kazala pozno uro
. Nato pa le, Luska. Malce je bila mokra, toda še to zlezemo, detajl smeri, pa smo skorajda zunaj. Na koncu se izkaže da je bil še en detajl smeri in sicer izhodna varianta na Kugijevo polico. Plošče so bile mokre. Izstop na Kugijevo polico se je zgodil okrog 8 ure zvečer, torej smo za smer potrebovali cca 14,5h. Smer je super, le kamenje prepogosto leti dol. Bila sta 2 ali 3 situacije ko je kar lepo žvižgalo. V eni situaciji sem takoj, ko je Izi začel varovati Dorotejo in Jerneja, podru štant (še 2 klina sem moru zbit) in se umaknil, po široki polici, na bolj varno mesto in si zabil klin in se zavaroval. Še ena takšna žvižgajoča situacija je bila pa čisto zgoraj. Sam sestop si bo pa najbolj zapomnila Doroteja, ki je po nezgodi z gojzarji opravila verjetno prvi sestop v plezalkah iz vrha Stene čez Prag nazaj v Vrata. Jaz si ga bom pa zapolnil po tem, da je sestopala bolje kot bi marsikdo drug v gojzarjih. Kapo dol!!! Nazaj pri avtu smo bili okoli polnoči. To je pomenilo, da smo bili v pogonu celih 20 ur. Sanje, ki smo jih gojili v Steni, o mrzlem pivu so bile pa razblinjene. Mene je čakala pa še vožnja domov. Z Jernejem sva se domov pripeljala ob 2 uri zjutraj, torej 24 ur kasneje kakor sva štartala.
Za Jerneja je bila ta smer krstna (prva prava alpinistična), prav tako kakor zame dobro desetletje nazaj.
Bilo je naporno, ampak tega dneva ne zamenjam za nič na svetu. Hvala sodelujočim tudi obema akademcema, Simonu in Alenu, s katerima smo ves čas plezali skupaj, kasneje pa sta zavila v Zimmer-Jahn.
SUPER DAN!!! Komaj čakam naslednjega.
Še nekaj slikc...
https://picasaweb.google.com/1000654828 ... directlink
