Tečajka v kar ta pravih hribih - to je kot na Matici. Z Jernejo sva v treh dneh počitnic tam uspela celo dvakrat v Vršičih. Naslova prve smeri ne poznam, je bilo po nekje v sredi sicer lahke stene dva krat po šest do osem metrov izjemne in varne telovadnice, da se je izplačalo. Druga smer je seveda najlepša možna tri plus - Lukmanova.
Pripravnica v ta pravih hribih - to je kot na Matici. Z Mico sva po dežju misel na Vežo opustila in odšla v Repov kot iskat južno steno Planjave. Megla je opravila svoje, midva pa preboj štirinajste divizije preko Srebrnega sedla na Štajersko. Naslednji dan pa v Dedca: Leva smer ima silno konkretne raztežaje, za povrh pa v zgornjem, divje slikovitem delu, zahteva sicer ne akrobetsko, cirkuško plezanje pa zanesljivo. Tam znana previsna šest minus ni zame; za noge ni nič, je pa sedaj tam moj pohojeni klin. Ampak na vrhu gore - prostrani sončni rožni travniki!
Sledi še najpomembnejši del poročilca :
Ker sva nenadejano potovanje tja gor podaljšala za en dan, sva proti Korošici hlačala: 1. brez čikov, 2. brez hrane in pijače, 3. skoraj brez denarja. Nad Petkovimi njivami, tik pred bajto, sva preigravala situacije preživetja, kot na primer: Da bi Micin gorski vodnik ostal v kondiciji in jo naslednji dan le peljal plezat, bi bila pripravnica pripravljena hoditi od planinskega omizja do omizja in nažicati cigaret v primernih kolicinah...in podobno. Valjala sva se od smeha.
V koči pa oskrbnica prijavi: Vse bomo uredili! In ni bilo, da ni bilo!
Iz zelene doline sem ji sredstva že nakazal. Korošiška oskrbnica pa ni le samo to, je daleč najboljša mati v kakrsni koli bajti daleč na okoli!
Korošica dvakrat zapored
Partizani se ne predamo!
Kaj dela želja po plezanju, kajne ...
Seveda sva izbrala Levo!
Navpična, platasta zajeda, detajli pa vsi po vrsti previsni. Tudi jaz sem žal pohodila klin v tisti -VI. Oprimki so sicer odlični, čeprav so precej visoko, težava je stop za desno nogo. Mesto sem poskusila prosto preplezati z zatikanjem noge v poč, a je bila ta malce preširoka. Kakor koli, smer je konkretna od začetka do konca. Zadovoljstvo ob tako lepi plezariji je še večje, ko na vrhu razveselijo visoke, mehke trave.
V koči spodaj pa te čakata srčnost in dobrota oskrbnice Mojce. Ah, kako je življenje lepo!
Kaj dela želja po plezanju, kajne ...
Seveda sva izbrala Levo!
Navpična, platasta zajeda, detajli pa vsi po vrsti previsni. Tudi jaz sem žal pohodila klin v tisti -VI. Oprimki so sicer odlični, čeprav so precej visoko, težava je stop za desno nogo. Mesto sem poskusila prosto preplezati z zatikanjem noge v poč, a je bila ta malce preširoka. Kakor koli, smer je konkretna od začetka do konca. Zadovoljstvo ob tako lepi plezariji je še večje, ko na vrhu razveselijo visoke, mehke trave.
V koči spodaj pa te čakata srčnost in dobrota oskrbnice Mojce. Ah, kako je življenje lepo!