Alpinistični odsek PD Ljubljana Matica

Ivana, pa Boris B. in Mica, pa Janez M. smo v družbi še dveh vitkih plezalk iz Reke dobesedno potovali preko Debelakove. In to vso ljubo, tam zgoraj klimatsko nadugodno soboto - do večera. Kakšno iz hribov sem vmes zapel, punce so se pa na enem od udobnih štantov res nasmejale ob reševanju gordijsko zamotanih varoval, štrikov in trakov treh navez.
Drugače pa slava Skalašem za odkritje izjemnih prehodov v steni. Ne sme se pozabiti, da je tam treba tudi res plezati.
In, če je kakšna naveza že precej visoko ter ji vrv itak teče tudi po šodrih, je smer nevarna. Faprce raznih dimenzij razpršeno letijo dol točno v linijo plezanja!
Zvečer, na robu stene, pa že dokazani vitez Bokavšek reče:" Dva kar takoj dol, noč bo. Žensko navezo bova z Ivano počakala tu."
To je tako, kot v hribih, pa tudi na Matici, mora biti.
Na bajti spodaj smo pa vsi skupaj nazdravili pivo za kune!

Pa še slikce po navodilih Janeza:)

https://picasaweb.google.com/1141665938 ... 4IWwiPmfdw#

eh kakšn kičast dan

Ti da nista vidva imela kakih planov z večerom...

Čestitke klapa.

Na srečo so se časi spremenili in načrte za večere si ženske zdaj postavljamo same.
Te čase so nam izborile (in jih še vedno borijo!) ženske, ki so si v neprijaznih časih upale premikati meje mogočega in nemogočega.
Ena teh velikih žensk je tudi Mira Marko Debelak!
Ko je Mira Marko Debelak pred natanko osemdesetimi leti smer prvič plezala, je bila v severni steni Velike Mojstrovke megla.
Iz megle so se slišala "le posamezna povelja in zvok udarcev kladiva".
"Z dnem smo (10. VII. 1932.) zapustili Erjavčevo kočo pod Vršičem. Tam, kjer se cepi nadelana pot na Malo Mojstrovko, smo skrili odvišno prtljago in se poslovili od mojega bratranca Mirka, ki je šel na imenovani vrh. Naša četvorica: Deržaj, Šumer, Černivec in jaz, je odhitela po prodišču proti Slemenu in čez njega pod severno steno Velike Mojstrovke."
Tako se začne članek, ki ga je napisala o svojem vzponu.
"Bele žmule, in s tem najtežji del stene, so bile za nami. Lahka peč nas je privedla v desno na pomol in pod prevesami smo prečili na rebro in po njem dokaj težavno, a po dobri peči, do prečnih preves, ki so nam zabranile in zaprle nadaljnjo navpično plezo."
Odločila se je za dolgo prečnico v levo po prelepi polički.
"Tu je nebo odprlo svoje zatvornice in ulilo na nas vso nebeško mokroto. To ni prijetno, ker mora človek pri plezanju mežati in voda zateka v rokave in za vrat."
Pod izstopnim kaminom levo so našli veliko votlino, kjer so počakali, da je dež ponehal.
"Ta kamin, ki izgleda iz doline prav prijazen, je v bližini manj vabljiv. Širok je in krušljiv. Ker nikdo izmed nas ne ljubi kaminov, nismo izgubljali časa z občudovanjem njegovih čarov, temveč smo prečili desno po gugajočih se stopih na desno mejno rebro kamina. Težavna prevesna zajeda nas je privedla kvišku."
Celoten zapis o vzponu (in fotografija stene z vrisano smerjo) je bil objavljen v Planinskem vestniku (1934, št. 1, str. 22-24).