Tri leta so minila, odkar sem z Magijem šla plezat Wisiaka v Triglavsko steno. Še nekaj let več je spolzelo mimo od plezanja iste smeri Mance in Zokija. Ker ju ni več med nami, sva se z Manco odločili, da se jima z najino vrnitvijo v Steno, zahvaliva za vse, kar sta nam, matičarjem, podarila v vseh teh letih.
Luna je še svetila nad ostenjem zahodnega Triglava, ko sva korakali proti Luknji. Jutranji mraz je obetal zakrčeno plezanje prvih raztežajev. Stena je zares strma, z nekaj sitnimi mesti, ponaša pa se tudi z izjemno lepimi raztežaji. Wisiakova vijuga levo in desno, kar zna plezalca napolniti z dvomi, saj je tudi v tem delu Triglava veliko smeri in zavajajočih klinov. Če Manca ne bi s sabo tovorila novega vodnička, bi jaz mirno zavila v 'something completely different.'
Kakorkoli že - občutek hladu je pridodal k občutku lakote, zato sva morali vmes nahraniti ne samo sivih celic s kukanjem v vodniček, pač pa tudi gruleče želodčke s porcijo testenin.
Tik pod vrhom je Manca fasala na palec še kamen od štrika, jaz pa sem spoznala, da se stop lahko odkruši tudi mimo_grede.
Na vrhu nisva bili prepričani, ali naj zaukava matičarski pozdrav, saj sva konec koncev plezali v spomin na najina soplezalca. Ker je Zoki goreče sledil tej matičarski tradiciji, sva se odločili za kompromis: pozdrav ja, vendar v bolj komornem duhu, kot pritiče trenutku.
Wisiakova za Magija in Zokija, Triglav
- project manager
- Prispevkov: 111
- Pridružen: 10 Feb 2005, 14:12
- Kontakt:
mislim, da sta kar prav storili . ..če sta spotoma v avtu nažgali še stari rok pomešam s kakim tangom tudi nista nič falili...
...takla mamo, pa kola se dajemo...