Z Nedo sva se prvi dan zagnala v Gößgraben, kjer naj bi bilo nekaj malo težjih slapov in predvsem manj gneče kot v popularnih slapovih ob glavni cesti. Dolina zgleda res fenomelalno, dolga enih 10 km, odmaknjena od civilizacije in polna divjih živali. Iz avta sva takoj zagledala krasen slap, ki se je bleščal v soncu. Ker je termometer kazal -10°C, bi bilo smiselno napasti led na južni strani. Po eni uri gaženja sva prispela do vstopa in ugotovila, da je bila le na dnu doline inverzija, tukaj gor pa je krepko nad nulo in slap bo ravnokar spolzel po pobočju. Slapovi na severni strani te doline pa se letos niso naredili. Malo sva si še ogledala srnice in jelenčke, potem pa hitro v civilizacijo in pogledat, če so nama množice plezalcev pustile vsaj kakšen košček ledu.
Pod Katedralo (WI5, 300m) sva srečala slovensko navezo, ki je obrnila pred glavnim raztežjem. Razlog: v sveči gnezdi plezalec, ki ga je preveč navilo in na tehniko napreduje po par metrov na uro. Da nebi čisto zabluzila dneva, sva pač začela plezat. Bolje zlest 2 raztežaja kot pa nič. Ko sva prispela do glavnega raztežaja, je gospod zamašek že uspel naredit štant, njegov soplezalec pa je dokaj hitro zlezel za njim. Zato sva lahko splezala do vrha.

Sveča v Katedrali zgleda od spodaj huda

... od daleč se pa lepo vidi polička na sredini, preko katere se da dokaj enostavno pregoljufat.
Drugi dan sva sper raziskovala. Želela sva nekaj malce težjega, vendar večina previsnih sektorjev leži ob reki Malti, ki pa tokrat ni bila zamrzjena. Kopanje naju ni preveč mikalo. Na koncu sva našla zanimiv smrkelj z odsekom skale tik pod cesto. Na topa sva se obešala preostanek dneva in odkrivala nove gibe. Zlezla nisva, nekaj sva se pa vseeno naučila. Za suvereno praskanje po granitu bo treba še večkrat priti.

Smrkelj pod cesto, bojda M7+













