Od žičnice naprej je pr(a)šič iz naju izvabljal vedno bolj sočne besede in najino moralo pošiljal nekam v tri pm. Vseeno sva zgazila do Žrela, si izmenjala par bednih besed in še bolj bednih pogledov, na koncu pa (spet) obrnila. Jeba, tale zima, kaj češ.Ker sva bila ravno v tistih koncih, sva nazaj grede zavila vsaj pod Pikija. Vstop je bolj spominjal na belo šamoniško opojnost
kot pa slovenski led, naprej tako tako, v grapi pa spet kvadricepse v peto prestavo.Iber extrem situacjon, bi reku Ortar
Sveča je od daleč izgledala še (varno) preplezljiva, kot sva bila v votlini, pa tega mnenja ni bilo več na obzorju.
Ko je na Spodnjih Ravneh še malo zaropotalo in ko se je čez svečo usulo par karjol materiala, sva po hitrem postopku odabzajlala in odpujsala domov.
Btw, Davor, še zmeri je not
