Leta 2010 sem zapisala: Po prvomajskih praznikih in dobrem ogrevanju sem bila pripravljena za dalše smeri, nakar me je poklicala Maja Lobnik iz Maribora. Ni bilo potrebno veliko priprav kaj vzeti s sabo, samo tri besede so bile potrebne: “napoved bo lepa”. In že sva se odpeljali na najino prvo plezalno dogodivščino proti zasneženim vrhovom južnih Dolomitov. Bilo je kot da bi se že neštetokrat navezali na vrv in šli plezat. Tako sva se znašli 5. junija pod jugovzhodno steno Torre Trieste. Odločitev se je izkazala za pravilno in uspeli sva se povzpeti na vrh po Cassinovem razu, (VII+/V+, A0, 650 m). Prosti vzpon se mi je za las izmuiznil v enem od težjih raztežajev v spodnjem delu stene in ker naju je čakalo še 500 metrov strmega plezanja sem opustila misel na ponovitev raztežaja. In tako sva nadaljevali proti zgornjemu delu stene, kjer sva preplezali težjo varianto VII+ in obšli dve navezi. Ker je sestop po strmem in nič prijaznem grabnu s snegom in gruščem na policah v začetku sezone sva počakali ostale da smo sestopili skupaj. Sestop je trajal malo dlje in tako sva bili nazaj pri avtu okoli 2 h zjutraj.
2010 na vrhu z Majo Lobnik, foto Lorenzo F.
Prejšnji teden pa sva se tokrat z Maticem Joštom v sredo 11.3. ponovno zapeljala V Dolomite in v dveh dneh preplezala veliko klasiko, tokrat prosto (VII/VIII-, 600m). Plezala sva na soncu in zato bivakirala na sredini smeri.
Torre Trieste (2458 m)
Torre Venezia v ozadju
Pod steno
Večerni pogled
Plezanje v zgornjem delu stene
Selfi na vrhu
Foto: Matic Jošt
