Odprava zelenega zmaja
Objavljeno: 03 Maj 2015, 21:16
Janja, Miha, Pipi in Bob so se prelevili v Jano, Martino, Jerneja in Petra (ne nujno v tem vrstnem redu 
) in se namesto na Vršič odpravili v Dabarske kukove. No, na koncu se jim je pridružil še en čisto pravi zeleni zmaj.
Situacija je bila že od vsega začetka težka, zelo težka
Čeprav je že kazalo, da se bo treba čez zadnji del poti prebit v zimski opremi, smo se naslednji dan vendarle zbudili v jasno/sončno jutro. V navezi z dvema srnicama pa vsaj meni ni blo hudega.
Bojda prave alpinistične reportaže ni brez vsaj ene fotke riti, tako da, kle jo imate
Na abzajlu smo mimogrede še malo potrenirali za Patagonijo
Jano sem nasral še za ene platke na hitrco, ampak sva pred tem pozabila nafilat rezervoar. Kljub vsemu ji je sredi platurine uspelo najt krimp
in njen dan je očitno postal popoln.
Po deževnem jutru smo naslednji dan zaštartali lagano sportski. Jana se je odločila, da bi (s)plezala tut kej naprej, tako da sva se z Martino prepustila zanimivemu Šraufovsko začinjenemu čebljanju nad nama
Da ne bo pomote, punca je zlezla brez napak.
Kaj bi mi brez motivacije? Alpinizma se sigurno ne bi šli
Če je dopoldan pripadel Jani, je popoldan šefica postala Martina. In izbrala eno neopremljeno, Mirindo po imenu.
Ne samo ribe, tut hobotnice imajo po novem krila. Mogoče jih pa samo na Pagu filajo s kakšnimi čudnimi substancami
No ja, razen bedne podrtije za intermezzo smo vseeno uživali
Pa še vremena so se medtem zjasnila...pogledi pač ne
Vremenkoti so napovedovali neugodne razmere, zato smo se odločili, da na poti domov naredimo še en ovinek čez Strogir. Aja, tole so ti Dabarci.
Naj se ve: Bilo kuda, MATICA SVUDA! Naj se reši, kdor se more
Hja, nam se je očitno uspelo. Iz špaltne. Že spet smo namreč pristali na kopnem ledeniku!
Za uspešno reševanje pa je treba seveda najprej poskrbet za zadovoljivo stanje stabiliaztorjev...
...pa tudi nekaj cukra ne škodi.
Čeprav so nekateri celotno navezo neumorno vlekli nazaj v špaltno, smo te kopne ledenike spet ugnali v rog! Bravo mi!
Kot rečeno, mimogrede smo skočili odkrivat še sten(c)e Strogirja. Martini žbunjasti dostopi niso dišali, Jana pa...nič, se je (v)dala na štrik. "A bi me že nategnu?!?" za pozdrav na enem od štantov.
"Sej bi, sej bi, sam kaj, ko imava družbo "
Eh...
To je to za ta dnar. Še pridemo! Pa upam, da bo še kdo napisal kej bednega
https://plus.google.com/photos/10503889 ... banner=pwa
*foto še Martina & Jana
) in se namesto na Vršič odpravili v Dabarske kukove. No, na koncu se jim je pridružil še en čisto pravi zeleni zmaj.Situacija je bila že od vsega začetka težka, zelo težka
Čeprav je že kazalo, da se bo treba čez zadnji del poti prebit v zimski opremi, smo se naslednji dan vendarle zbudili v jasno/sončno jutro. V navezi z dvema srnicama pa vsaj meni ni blo hudega.
Bojda prave alpinistične reportaže ni brez vsaj ene fotke riti, tako da, kle jo imate
Na abzajlu smo mimogrede še malo potrenirali za Patagonijo
Jano sem nasral še za ene platke na hitrco, ampak sva pred tem pozabila nafilat rezervoar. Kljub vsemu ji je sredi platurine uspelo najt krimp
in njen dan je očitno postal popoln.Po deževnem jutru smo naslednji dan zaštartali lagano sportski. Jana se je odločila, da bi (s)plezala tut kej naprej, tako da sva se z Martino prepustila zanimivemu Šraufovsko začinjenemu čebljanju nad nama
Da ne bo pomote, punca je zlezla brez napak.
Kaj bi mi brez motivacije? Alpinizma se sigurno ne bi šli
Če je dopoldan pripadel Jani, je popoldan šefica postala Martina. In izbrala eno neopremljeno, Mirindo po imenu.
Ne samo ribe, tut hobotnice imajo po novem krila. Mogoče jih pa samo na Pagu filajo s kakšnimi čudnimi substancami
No ja, razen bedne podrtije za intermezzo smo vseeno uživali
Pa še vremena so se medtem zjasnila...pogledi pač ne
Vremenkoti so napovedovali neugodne razmere, zato smo se odločili, da na poti domov naredimo še en ovinek čez Strogir. Aja, tole so ti Dabarci.
Naj se ve: Bilo kuda, MATICA SVUDA! Naj se reši, kdor se more
Hja, nam se je očitno uspelo. Iz špaltne. Že spet smo namreč pristali na kopnem ledeniku!
Za uspešno reševanje pa je treba seveda najprej poskrbet za zadovoljivo stanje stabiliaztorjev......pa tudi nekaj cukra ne škodi.
Čeprav so nekateri celotno navezo neumorno vlekli nazaj v špaltno, smo te kopne ledenike spet ugnali v rog! Bravo mi!
Kot rečeno, mimogrede smo skočili odkrivat še sten(c)e Strogirja. Martini žbunjasti dostopi niso dišali, Jana pa...nič, se je (v)dala na štrik. "A bi me že nategnu?!?" za pozdrav na enem od štantov.
"Sej bi, sej bi, sam kaj, ko imava družbo
"Eh...
To je to za ta dnar. Še pridemo! Pa upam, da bo še kdo napisal kej bednega
https://plus.google.com/photos/10503889 ... banner=pwa
*foto še Martina & Jana