V planu je bil sestop po Škrlatiških gredah, a za začetek ni hotela sodelovati megla. Po enournem posedanju na vrhu Škrlatice je nesrečnemu sotrpinu uspelo zadeti verjetno edino polurno okence sončka in v slalomu med oblaki in skalovjem je odjadral proti Kranjski gori.
Tudi jaz se nisem hotela kar predati in sem se po plezariji do Rakove špice odkotalila po grušču Gred v navpično meglo. Po kakšnih 100 metrih, ko ni hotelo biti konec niti navpičnega krša niti megle, sem priznala poraz
. Plan B je zajemal prečenje na Dolkovo špico, do Križa in čez Kriško steno v Krnico. Kaj bi dala za dva metra snega in smučke.. Sledil je tek do vršiškega mostu, kjer mi je Gregor milostno pustil bicikel. Spust do Mojstrane je bil prava poezija vetra v laseh, o preklinjanju zadnjih kilometrov klancev nad Peričnikom pa raje ne bi. Vsega skupaj je bilo za skoraj 13 ur, a v avtu je čakala nagrada. Zjutraj sva zategnila v Vrata prijaznega planinca, ki je v zahvalo pustil definitivno najslastnejši štrudel 
Neda