AŠ, jesenska kondicijska tura
Marijine slikce ne lažejo. Dva tedna po prvem novembru so se nam uskladile vse spremenljivke in uresničili smo napovedani dvodnevni izlet po Julijcih. Veselje in sreča.
Bilo nas je le šest, od tega dobra polovica žensk. Lepo se je bilo podružiti v manjši zasedbi in spet ugotoviti, kako krasne ljudi nam je na pot nametal tale tečaj. (Sklepam, da je bil pri ostalih tečajcih spomin na prvo kondicijsko turo še preveč živ, tako da so letos raje ohranili svoj ponos. Doma. Na kavču.)
Kastrin in Boris B. s šakalom so nas peljali iz Krme navkreber proti bivaku IV. Na prvem postanku smo nekateri izvedeli za dogodke v Parizu prejšnjega večera. V naročju tistega počasnega, skalnatega časa se je vse skupaj zdelo samo še bolj nesmiselno.
Sledil je obrat proti Škrlatici. Ne vem, kaj je pičilo sicer lokomotivastega Kastrina, a izkazal je izjemno sočutje do zadihancev in se redno milostno ustavljal. Še več, skoraj vsako uro nam je odpredaval razglede in špičkam okoli nas podelil osebnosti. (Me veseli.)
Na Rdeči škrbini nas je čakalo prvo razgledno darilo, obzorje se je končevalo nekje pri Grossglocknerju. Sneli smo nahrbtnike (zapomni podatek) in lahkotneje stopili na Dolkovo špico. Z nje smo se spustili med bela pobočja (kakosejimžereče?) in z milostnim tempom nadaljevali proti Križu. Tam smo se spet znebili nahrbtnikov (sic!) in se zavihteli na vrh.
Potem je bila vse le še sama poezija. Gomazeli smo nekje med molčečimi skalami in ob pogledu na žgoče obzorje poslavljajočega se dneva nas je bolelo od lepega. Ko smo prispeli na Kriške pode, nas je že obdajal mrak.
Nagnetli smo se v presenetljivo toplo zimsko sobo in se (vsaj nekateri, priznam, že) poigravali z mislijo na spanje – ko je Veliki Vodja presegel samega sebe in od nekod potegnil plastenko belega. Pa gorilnik. In začimbe. Kuhanca smo podelili še s Primorci iz sosednje sobe, ugotovili, da imamo nekaj skupnih znancev, se malce podružili, nato pa zarili čepke v ušesa in smuknili v spalko.
Zjutraj pakiranje, obuvanje mrzlih čevljev, nekakšen zajtrk, divljenje razgledom in neprijetno spoznanje, da sem nekje med vsemi temi krasnimi skalami pustila ležati svojo čelado.
Vrnitev je bila krajša od načrtovane. Prepihat smo se šli na Stenar, si spet dali poimenovati obzorja in šli proti dolini. Pod skrbnim in vestnim okom Vodje smo ponovili azimute in se spoznali s kako nenaključno piko na zemljevidu. V Sovatni so nas posedli na zadnjo učno uro tistega dne; čelo na čelo smo se gledali s Triglavsko steno. Ob Matevževih razlagah so nam iz enolične gmote rasle prečke, se dolble zajede in poči ter se sklanjali previsi. Neopisljivo. Boris se je neverjetno prijazno ubadal s tečajskim nevajenim očesom in desetkrat pojasnil, o katerem koščku Očaka pravzaprav teče beseda.
Potem je šlo le še navzdol. Po skalah in listju. Na parking, pico in pod tuš. Ponedeljku naproti.
(Čez kak teden me je sošolec prijazno obvestil, da je na Hribih obvestilo o najdeni čeladi. Danes sem na pošti prevzela paket, poslan iz Štajerske. Kako lepo.)
Bilo nas je le šest, od tega dobra polovica žensk. Lepo se je bilo podružiti v manjši zasedbi in spet ugotoviti, kako krasne ljudi nam je na pot nametal tale tečaj. (Sklepam, da je bil pri ostalih tečajcih spomin na prvo kondicijsko turo še preveč živ, tako da so letos raje ohranili svoj ponos. Doma. Na kavču.)
Kastrin in Boris B. s šakalom so nas peljali iz Krme navkreber proti bivaku IV. Na prvem postanku smo nekateri izvedeli za dogodke v Parizu prejšnjega večera. V naročju tistega počasnega, skalnatega časa se je vse skupaj zdelo samo še bolj nesmiselno.
Sledil je obrat proti Škrlatici. Ne vem, kaj je pičilo sicer lokomotivastega Kastrina, a izkazal je izjemno sočutje do zadihancev in se redno milostno ustavljal. Še več, skoraj vsako uro nam je odpredaval razglede in špičkam okoli nas podelil osebnosti. (Me veseli.)
Na Rdeči škrbini nas je čakalo prvo razgledno darilo, obzorje se je končevalo nekje pri Grossglocknerju. Sneli smo nahrbtnike (zapomni podatek) in lahkotneje stopili na Dolkovo špico. Z nje smo se spustili med bela pobočja (kakosejimžereče?) in z milostnim tempom nadaljevali proti Križu. Tam smo se spet znebili nahrbtnikov (sic!) in se zavihteli na vrh.
Potem je bila vse le še sama poezija. Gomazeli smo nekje med molčečimi skalami in ob pogledu na žgoče obzorje poslavljajočega se dneva nas je bolelo od lepega. Ko smo prispeli na Kriške pode, nas je že obdajal mrak.
Nagnetli smo se v presenetljivo toplo zimsko sobo in se (vsaj nekateri, priznam, že) poigravali z mislijo na spanje – ko je Veliki Vodja presegel samega sebe in od nekod potegnil plastenko belega. Pa gorilnik. In začimbe. Kuhanca smo podelili še s Primorci iz sosednje sobe, ugotovili, da imamo nekaj skupnih znancev, se malce podružili, nato pa zarili čepke v ušesa in smuknili v spalko.
Zjutraj pakiranje, obuvanje mrzlih čevljev, nekakšen zajtrk, divljenje razgledom in neprijetno spoznanje, da sem nekje med vsemi temi krasnimi skalami pustila ležati svojo čelado.
Vrnitev je bila krajša od načrtovane. Prepihat smo se šli na Stenar, si spet dali poimenovati obzorja in šli proti dolini. Pod skrbnim in vestnim okom Vodje smo ponovili azimute in se spoznali s kako nenaključno piko na zemljevidu. V Sovatni so nas posedli na zadnjo učno uro tistega dne; čelo na čelo smo se gledali s Triglavsko steno. Ob Matevževih razlagah so nam iz enolične gmote rasle prečke, se dolble zajede in poči ter se sklanjali previsi. Neopisljivo. Boris se je neverjetno prijazno ubadal s tečajskim nevajenim očesom in desetkrat pojasnil, o katerem koščku Očaka pravzaprav teče beseda.
Potem je šlo le še navzdol. Po skalah in listju. Na parking, pico in pod tuš. Ponedeljku naproti.
(Čez kak teden me je sošolec prijazno obvestil, da je na Hribih obvestilo o najdeni čeladi. Danes sem na pošti prevzela paket, poslan iz Štajerske. Kako lepo.)
Ko sem prišel do drugega odstavka, sem se zaklel, da moram (za vsak slučaj) priplezat še povsem do dna...khm...khm...iz kje smo že štartali??? 
Iz Vrat, Vrat. Khm.