10.7.2017
Z Blažem Karnerjem sva lani opravila lepo turo v travniku - Debeljakovo varianto, letos pa nama je pogled ujel Črni biser, bojda še ena izmed Frančkovih mojstrovin.
Skozi prebujajočo Ljubljano sva se odpeljala mimo oranžno utripajočih semaforjev proti Vršiču, kjer sva še pomahala v slovo gospodu, ki si je ravno nadeval oranžni jopič z napisom "redar" in se napotila proti Tamarju. Misleč, da sedaj veva, kje se morava vzpeti do podstenja, sva navdušeno izbrala napačen pristop in že pred začetkom smeri razvezala vrv, varno odplezala predcug in prišla do vstopa. Začetno III sva še solirala, nato pa je Karner začel plezati neugodno majavi drugi cug. Štant je bil na vrhu donečega stebriča, od kjer je naprej vodila poč, nato pa zelo lep prehod v desno(in ne levo, kjer je moč najti vsaj 5 klinov!). Nato sva po zanimivi zajedi in podrti prečnici dosegla legendarnega Peharja, vendar sva se od njega kmalu tudi poslovila in prišla do začetka najtežjega raztežaja. Izjemen prehod z neverjetno skalo omogoča zelo lepo plezanje, nadaljuje pa se v težko, a tudi zelo lepo prečnico z dobrim varovanjem, ki pa se konča skupaj z dobrim varovanjem. Štant predstavljata dva sumljiva, rjaveča starčka, ki pa jima nisem zaupal visečega štanta nad perečo vertikalo. Nadaljevanje smeri je tehnično gledano sicer lažje, vendar orientacijsko in psihično dosti bolj naporno. Varovanje je slabo, prehodi pa so za dva zelenca velikokrat jasni šele v tretje. Vseskozi sva bila nadvse pazljiva - skala je sicer solidna, vendar nisva bila razpoložena za presenečenja, kot so npr. opriimki, ki ostanejo v rokah. Neprestana opreznost naju je močno izčrpala, tako da sva se na koncu iskreno veselila gredine, na kateri sva se ponovno priključila Peharju in mu sledila po kaminu in nato polici ven iz stene. Vse to poplezavanje proti vrhu na koncu traja slabo uro, vendar sva se zavestno odločila, da se ne bova še dodatno obremenjevala z neusmiljenim tik-takanjem. Na helikopterskem pristajališču pod vrhom sva najine komplekse, stiske in strahove iz stene poslala v močan veter z dvema glasnima vzklikoma.
Od žarkov sonca sva se poslovila že prej, tako da sva v romantičnih meglicah, soju dveh čelk in tuljenju vetra sestopila čez Mojstrovke do praznega Vršiča. Čas je minil izredno hitro; v Ljubljani so naju ponovno pozdravile oranžno utripajoče luči cestnih semaforjev...
Optimistično iskanje "prave" poti do pod stene.
Končno v steni, med sumljivimi skladi.
Po prvem težjem prehodu.
Prečka desno do Peharja, pa spet levo, do ključa smeri.
Prehodi, vredni besede "biser" v imenu smeri - redki, lepi, a vredni iskanja.
Še zadnja VII-, adijo pamet!
Prečke levo, desno, gor in dol...
Iskanje prečk levo, desno, gor in dol...
Mangart v ozadju, v ospredju pa hvaležen Blaž, hvaležen za zadnjo IV.
Po polici ven: steni in soncu v slovo!