Kot se spodobi, lepo po vrsti, je prišel dan XXX. Z Borisom Sedejem (AO Idrja) sva se dobila v Vasi na skali in se ob prijetnem pogovoru odpravila do SZ ostenja Lepega špičja. Tam je izbral smer Jeglič - Ščetinin, 500m VI+. Dan je bil lep in plezarija je potekala tekoče. Kmalu sva dosegla vrh, ko so naju ujele meglice, zaradi katerih sva morala malo bolj napeti oči, da sva našla izstop Tumove smeri, po kateri sva sestopila. Na sestopu sva videla še Bora Levičnika in Matijo Volontarja, ki sta z nasmeškom na obrazu pogledovala proti vrhu Labrje, kjer so se svetlikale Palme in valovi. Sestop, stisk roke in vožnja domov. Alpinist, bam.
Dostop prek meglic.
Vmesno poplezavanje...
Smo le obiskovalci njihovega kraljestva.
Pa smo!
Sledila je SMARovska akcija na Norveško, ki je lepo opisana na linku: https://ka.pzs.si/novica.php?pid=12787.
Naj dodam, da so Norvežanke mistična bitja s čarobnimi zlatimi lasmi, ki vabijo mladega alpinista na stranpot, kjer se bistvo skrije zamegljenemu pogledu. Moj nasvet: drži se stare, dobre in sive... skale, vertikale. Tam leži sreča.
V smeri Hoka Hey z Žigo Oražmom.
Jernej lula v fjord.
Jernej na obzorju.
Z Borom v platah.
Prihod nazaj domov iz Valhalle je bila nagrajen s počitkom, ki ga je presekal klic Vida Vilharja; ideja, beseda, dejanje. Potek ne bi mogel biti lepši in bolj preprost. Končno nama je uspelo prisopihati v Zadnjico; bila je temna noč, a prijetna, saj je bilo toplo z le redkimi vetrovi. Nasljednje jutro sva se odpravila do vznožja SZ stene Vršaca, ki sva ga preplezala po Puntarski smeri(VII-, 850m). Prvi del se začne obetavno. Več ne bi dejal, ker več tudi ne ponudi. Izstopiš na sistem strmih polic in trav s skalo, ki odvrne od misli na nenavezano plezanje. Tako se v drugem delu giblješ v območju odprtega raza, levo in desno, nato pa hop, pod ogromne strehe! Že pogled je vabljiv; skala odlična, prehodi pa izjemno lepi. Sledil je tretji del, ki drži do samega vrha (ubrala sva izstop skozi okno - VI, namesto originalnega, ki malo zavija - IV). Zadnji del te le stežka pusti ravnodušnega; bravo, Svršac!
Lep in vesel, za ožent!
Na koncu začetnega dela smeri. (foto: Vid)
Prehod mimo ogromnih streh. (foto: Vid)
Mravljinčki so še kar praskali po podplatih. Želja je bila plezati tekoče, lahkotno in hitro. Zato dva se z Markotom Aničinom odpeljala v Vrata, kjer sva spraševala po poti na Jalovec, pa nama je, ne vem zakaj, nihče ni hotel opisati. Ker je bil napovedan vroč dan, sva se hitro zatekla v senco Stene, kjer sva nenavezana v navezi splezala Dolgo nemko z razom prav do vrha. Prekrasno!
Pavzaaaa.
Mantle time!
Vrh Jalovca po napornem dnevu.
Naslednji dan sva z Borom Levičnikom iz Krme že občudovala Nebeško streho (VIII+, 300m) v Velikem Draškem Vrhu. Plezanje je težko in konstantno, v najtežjem raztežaju pa dobiš priložnost obešanja v 3 metrski strehi. Svetovno! Meni je uspel splezati na pogled, Bor bo pa še kdaj prišel. Upam, da streha zdrži še čim več hrabrih iskalcev diamantov...
Prvi raztežaji.
Bor v elementu.
Ne mine nekaj dni in nekaj ur potovanja, že občudujemo širna prostranstva Gruzije. Več si lahko preberete na linku: /www.pzs-ka...???vsebina/še/ni/na-voljo/??/. Še vseeno pa prilagam nekaj teaser-slikic.
Lepi konci za taborjenje.
Mal aklimatizacije.
Welcume to Gorgia! (z razgledom na najvišji vrh Shkharo)
Meri garba po hribu navzgor!!!
Višje ne gre...
Pa smo prišli do konca avgusta. Hvala za pozornost, dame in gospodje!