Zato se že pred 14. uro odpraviva iz Ljubljane in se odpeljeva do Rabeljskega jezera.
Hitro se preoblečeva, pripraviva stvari in že hitiva proti slapu, ki je točno 5 min stran od parkiranega avtomobila.
To je že čisto zadosten razlog, da mi je slap všeč, še preden sem ga sploh začel plezat.
Pod slapom mi Saša jasno da vedeti, da hoče iti ona naprej prvi cug, na kar odgovorim: "Ok, pa pejt!", ker zares itak nimam izbire
Prvi cug je sicer res lep, ampak je žal tudi edini, v katerem dejansko plezaš, ne tako kot na primer v drugem:
Ravno ko ugotavljava, da je že pozno in da sva verjetno edina, ki sva šla to plezat "spotoma, na poti iz šihta", se pod slapom pojavi še ena naveza z zelo podobno idejo.
Seveda sta Slovenca, saj smo vendarle v Italiji!
V glavnem, na vrh prideva še podnevi, nato se začneva spuščati.
Na drugem abzajl štantu so sicer kar trije svedrovci, ampak dva od teh visita v zraku, skala okoli tretjega pa je zgledala še slabše kot jaz ponavadi.
Tako sva malo višje naredila abalaka in se spustila v podenj.
Vsa vesela, da se je vse izšlo lepo in po planih, odhitiva proti avtu in seveda proti pivu.