V petek že malo obupan, da spet ne bom dobil nikogar za plezat, pokličem še Jerneja Žižka iz AO Radovljica in ves vesel ugotovim, da ga je ravno kolega skenslal za soboto, tako da sva se hitro zmenila, da greva plezat, doreči je bilo potrebno samo še kam.
Plan je bil sprva nekaj lahkega, kratkega, hitrega, z malo dostopa in sestopa, saj je v nedeljo nov dan za plezanje.
Ko je bil v debati omenjen Hudičev steber, sva se oba tu nekako zataknila, pa čeprav smer ne slovi kot najkrajša, najlažja in je ne opisujejo kot dopoldanski sprehod.
Zjutraj poberem Jerneja, greva do Koče na gozdu in k hudiču.
Glede na to, da na internetu najdeš polno epskih zgodb o Hudičevem stebru in njegovih ukanah, konstantnih težavah z oceno prej VI kot IV, zaj***ni orientaciji itd., cel dostop iščeva izgovore, da je pivo bližje kot smer,
da je Hanzova pot res lepa in da greva lahko kar po njej na steber itd.
Ko grem vmes odtočit, se zapletem še v mrežo, da sem se komaj rešil pred kosmatim pajkom. Skoraj bi končal kot Frodo.
Pred vstopom je za prečit še kakšnih 30 m snega, ki s kladivom ne predstavlja večjega problema, čeprav je bil sneg zelo trd in je na tej točki kar precej pohodnikov obračalo.
Ko začneva plezati, se razblini vsak dvom, pozabiva na vse strašne zgodbice in samo uživava.
Ko prvič pogledava na skico, ugotoviva, da je tretjina smeri že za nama, čeprav se nama zdi, da plezava komaj kakšno uro.
Spodnji del je res rahlo krušljiv, ampak nič kaj pretirano – slovenski hribi pač.
Ko prideš do prve težje zajede, se skala postavi malo bolj pokonci, kar naenkrat postane kompaktna in plezarija je vrhunska.
Po zajedi te čaka nekaj lažjega sveta z malo slabšo skalo, ampak spet nič strašnega.
Tu se držiš kaminov in žlebov desno gor, dokler ne prideš do točke, kjer se ti odpre širok razgled na desno stran stebra.
Nato greš levo gor po polički kakih 10 m (ne predaleč) in takoj, ko lahko, zaviješ spet desno kakih 5 m, nato pa po lahkem žlebu naravnost gor.
Druga zajeda, ki povezuje polički v prevrnjenem "V", je podobna prejšnji – pokonci, lepa plezarija, vrhunska skala.
Kako že gre pregovor: v sili hudič še kline duck-tejpa
Jean-Claude Van Žižek v kaminu po zajedi
Proti koncu te čaka lepo plezljiv kamin, iz katerega izstopiš šele, ko prideš čez 2 zagozdeni skali do previsne zapore, kjer je precej očitno, da tam naprej najbrž ne bo šlo (zlahka).
Razgled iz hudičevega stebra
Po lojtri gor
Na vrhu Prisanka nama je skoraj odpihnilo frise
Hitro sva sestopila dol po Slovenski poti, saj naju je v Tičarjevem domu čakalo zasluženo pivo
V glavnem, po preplezani smeri se strinjam z vsemi, ki smer pohvalijo in jo tudi jaz priporočam.
V smeri nisva nič lutala in sva bila čez v dobrih 7 urah z normalnim tempom, je pa res, da Miheličeva skica ni najboljša, priporočam avstrijsko.