Bi šel z Mirjam, Anjo in Nušo v Dolomite?! S tremi matičarkami!!! Tak predlog bi bilo greh zavrniti.
V sredo na dan odhoda prihitim iz pomorske uprave v Kopru. Postal sem kapitan. Punce ob 21.00 poberem v Ljubljani. Odpeljemo se v Cortino. Nušo skrbi koliko sem pred odhodom popil, a razložim o raziskavah, ki kažejo, da je utrujenost primerljiva z opitostjo, dan za menoj pa je že dolg. Ko prispemo v Cortino, se odločimo prespati na parkirišču. Nadzorujem pri postavljanju šotora, da le ne bi šlo kaj narobe, a to skoraj ne bi bilo potrebno. Punce so se izkazale, postavljenemu šotoru sem dal oceno 9/10 za trud in spodbudo.
Ura je že pozna. Priborim si prostor na sredini šotora, ki ga obdržim do zadnjega dneva.
Zjutraj vstanemo precej pozno in se odpravimo na passo Falzarego kjer se odločimo, da skupaj splezamo smer Via Dibona na Torre Grande.
Med dostopom sem bil občudovan:
V smer vstopimo ob 12.30. Sidrišča v smeri so žal navrtana prav tako nekaj vmesnih varovanj.
Postavi se kar "pokonci".
Na vrhu še nekaj fotografij in sestop do avta.
Že prvi dan se izkažem s svojimi kuharskimi sposobnostmi in odprem steklenko nonine paradižnikove omake, ki jo z občutkom vmešam med makarone. Le-ti so se kuhali v najboljši vodi direktno izpod srca planin.
Primešam še konzervo sveže jadranske tune sam pa se polastim Becherovke iz prtljažnika.
Punce so kljub prigovarjanju raje ostale na vodi.
Zvečer sem spet nadzoroval pri postavljanju šotora. Tokrat olajševalnih okoliščin zaradi zgodnje ure in dnevnih temperatur nisem upošteval zato sem pripisal oceno 7/10. K oceni je prispeval tudi zvit klin ob vhodu v šotor. Naj se razumemo, tudi 7 ni slaba ocena!
Nadzornik:
Kljub nizkim temperaturam zunaj v šotoru ni bilo hladno.
Petkovo lepo vreme je odločilo, da se odeljemo na Cinque Torri. Preobtežen avto je na strmi cesti skorajda zakuhal. Ja, lahko bi šel kakšno kilo dol.
Fotograf, kapitan, nadzornik...
Ker sem plezal z Mirjam sem za ta dan izbral smer Mirjam.
Žal sem "popušil" že na zlizanem previsu v prvem raztežaju, ki sem ga nato prepustil Mirjam. Ona ga je s svojo odlično tehniko in zataknjeno petko zategnila kot bi trenil.
Še danes nisem prebolel poraza, ampak kot pravijo: bolje poraz kot zlomljena hrbtenica.
Na "topiča" sem kljub hudim bolečinam v predelu dostojanstva premagal tisti usodni previs. Smer ni bila dolga in kmalu sva se znašla na vrhu.
Anja in Nuša sta po vzponu skuhali polento. Moram reči, da sta odlični kuharici. Za poročit!
Popoldan smo se v kempu dobili z ostalimi, ki so zvečer prišli v Cortino. Vpliv tisith nekaj požirkov Becherovke je nežni melodiji kitare naložil nekaj bolj otožnih kot navadno.
Ko je zmanjkalo piva sta Jernej in Aleš izkoristila trenutek in se ga za avtom dodobra napila.
Zjutaj je bila flaša skoraj prazna. Živela Matica!
V soboto sva z Mirjam plezala prvi raz v Tofani.
Kljub zgodnjem dostopu sta v smeri že bili dve navezi. Smer se mi je dopadla, bil pa sem priča tudi previsni štirici.
Zvečer, ko naj bi bil piknik je bilo že zgodaj očitno, da je plan spodletel, organizatorji pa so prišli šele pozno ponoči. Ker dobre volje ni manjkalo sem iz prtljažnika potegnil kitaro in zadnje kaplje Becherovke. Z Borom in Štulijem smo puncam pokazali vse možne prijeme ...na kitari seveda.
V nedeljo sem se z Nastjo domenil, da splezava smer Via M. Speciale na Piccolo Lagazuoi. Tako kompaktne smeri sam še nisem plezal. Same šalce in skalna ušesa. Nisva se umaknila po polici na sredini smeri pač pa potegnila do vrha čez izjemno platko in previsno razpoko, kjer se je Slovenski navezi pred nama odtrgal precejšen kos skale. Plezalca je ujela vrv in le z manjšo odrgnino na roki je odprusikaril čez previs. Zanimiv prizor, ki se mi je dobro vtisnil v spomin. Previs se je kljub prvemu vtisu izkazal kot mala malica. Izbira smeri je bila odlična.
Na vrhu srečava še Jerneja, Uroša in Gregorja, ki so plezali smer v steni poleg.
Kralj.
Ob cocacoli zero in pici v dolini počakamo punce, ki so z Markom izbrale malce daljšo smer nato pa se odpravimo nazaj domov.