Pred nekaj dnevi sva se z Vidom odločila splezat Jugov steber v Triglavski severni steni. Imela sva nekaj pomislekov glede mokrote stene, zaradi predhodnega deževja, vendar se je izkazalo, da apnenec opravičuje svoje ime - če je že podrto, vsaj dobro vpija vodo
(čeprav je smer v glavnini v glavnem kompaktna)Ime smeri je po alpinistu Klementu Jugu, ki je leta 1926 zaključil svojo pot pri soliranju te smeri. Baje naj bi se to zgodilo pri nekaj metrih ne preveč zahtevnega previsa v spodnji tretjini smeri. Smer sta kot prva vpisala Pavla Jesih in Milan Gostiša 26.7. 4 leta kasneje.
Stena v jutranji zarji. Levo Sfinga.
Slika mene v usodnem previsu
Votlini nad previsom
Izpostavljena plata v zgornji tretjini smeri (na sliki Vid Vilhar)
Polžek pač
Najbolj privlačen del smeri je bilo postopno odkrivanje Amfiteatra in Sfinge ter doživljanje njune razsežnosti od "blizu". Smer fizično ni preveč zahtevna, ponuja zabavno kombinacijo plat, manjših previsov, žlebov in meljišč, je pa zato orientacijsko precej bolj težavna (no, meni sploh, ki sem bil prvič na njej
) zaradi svoje dolžine. Najtežji del je nekaj zadnjih izstopnih raztežajev skrotja, meljišč in snežišča. Ponuja pa smer enostaven žleb s preduhom, ki se zelo dobro vidi tudi iz doline kot majhna razpoka v tej mogočni steni. Še dobro, da imaš zraven tako izkušenega kot je Vid 
Prečenje snežišča na izstopu iz smeri
Utrinek izstopa po Zlatorogovih stezah