1) sem letos končno postala alpinistka in s tem dobila dovoljenje, da peljem plezat v hribe tečajce, ki pa jih vsaj za prvo smer nisem hotela prestrašiti s kakšnimi dolgimi “epici” v velikih stenah
2) sem enkrat plezala tudi v steni severnega grebena Kočne s Pintijem in potegnila en raztežaj ne vem česa s Klaro Kavčič v Križevniku, obakrat dobila po – saj veste kje – in se odločila, da rabim par vzponov za vplezavanje in vliv samozavesti.
Tako sva se s tečajcem Janom R. na nekem četrtkovem ferajnu zmenila, da greva plezat v JV steno Planjave. Ogledano sem imela Sobotno smer, iz katere sva z Nežo nedavno nazaj pobegnili zaradi potoka, ki je tekel čeznjo. Žal se do tokratnega obiska še kar ni posušila, zato sva raje zavila v smer Humar-Škarja. Jan se je odrezal super, jaz pa malo manj, ker me je po neki polici odneslo predaleč in je bil potreben en krajši abzajl, da sva bila spet v smeri. Seveda nama ni ušel kakšen moker grif, sva pa vsaj midva kljub sumljivim oblakom ostala suha.
Za naslednji teden sem si zastavila za cilj Centralno v JZ steni Planjave, ki me je sicer že dolgo mikala, zraven pa sem povabila tečajko Nežo M. V prvem raztežaju naju je nohtalo, v zadnjih dveh pa sva se pošteno segreli, sploh v dolgi in naporni, ampak kompaktni zajedi, v kateri ne manjka (dobrih in slabih) klinov, pa še dobre sem morala taktično vpenjati, da mi ni zmanjkalo kompletov. Zadnji raztežaj po plati je pa sploh češnja na torti. Čudovita smer, 10/10, pa še Lindt čokolado sem dobila na vrhu

Nežin boj z zajedo

Zelo dobro, zelo sladko
Naslednja dva dneva sem šla kar dvakrat v S steno NŠG; prvič s tečajko Ano M. v Ribo, drugič pa z Rokom Janežičem in tečajcem Petrom K. v Tandaro Mandaro. Za Ribo sem sicer že slišala, da je nekoliko podrta, pa me je vseeno presenetila, sumljivih ogromnih lusk je bilo kar malo preveč. Moja soimenjakinja ni imela teh težav in je plezala precej hitreje od mene, na vrhu pa sem tokrat dobila Haribo bonbone, juhej

Ana in Haribo žaba

V trojnih navezah nastanejo najbolj čudne fotke

Sestop v popoldanskem soncu
Za vikend sicer vremenska ni obetala prav veliko, ampak ker smo imeli ferajnovski tabor v Krnici, je bil NŠG dovolj na dosegu roke, da smo se spravili plezat. Na koncu nas ni niti enkrat napralo, nas je pa v J steni precej zeblo. Prvi dan smo z Nežo in Janom splezali kar tri smeri – Violonco, Mandolinco in Vidovo smer. Po prvih dveh so mi misli sicer že bežale k pivu in druženju v taboru, ampak sta bila tečajca tako zagnana, da sem se pač privezala na spodnji konec štrika in pustila, da še onadva malo plezata naprej. V resnici je super videti tako visoko motivacijo kljub mrazu in praznim želodcem, svaka čast obema. Na srečo smo imeli v taboru še dovolj zalog, da so nas žar mojstri takoj ob prihodu dobro nahranili.

Matičarska tečajc-alpinist naveza v sosednji smeri
Zvečer je do mene prišla intrigantna novica, da trije močni bojsi iz ferajna, s katerimi bijem prijateljsko, vendar neusmiljeno bitko prcanja drug drugega (obstajajo bolj sočni izrazi

Zmagoslavni selfi
Evo, zaenkrat je to vse od moje skalne sezone. Zdaj pa naj že neha deževati in naj skopni sneg v velikih stenah, pripravljena sem na nove »epice«